Od suhih krav do debelih in obratno

Nič več ne bo tako, kot je bilo! To je bržčas najpogostejša krilatica – ali ena najpogostejših –, ki jo poslušam v zadnjih tednih. Nanaša se na vse, ampak res čisto vse. Toda iz mojega zornega kota profesionalnega športnega novinarja, ki je v tem trenutku prav tako ogrožen, kot sta, na primer, Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo, me bolj zanima odgovor na vprašanje, kako bo, če ne bo več tako, kot je bilo. V športu, predvsem slovenskem?

Najprej, Messi, Cristiano in jaz v veliki meri živimo od nogometa. Argentinec in Portugalec od tega, kar pokažeta na igrišču, jaz od tega, kar napišem. Slavni dvojec je sicer zgolj slabe volje, ker ne more delati tistega, kar najbolje zna, in v tem neizmerno uživati, jaz pa ... O črnem scenariju raje ne bi. Velja pa se malo poigrati s prihodnostjo slovenskega športa.
V kakšnem stanju bo, ko bo zloglasni virus sars-cov-2 »prebran« in ne bo več povzročal bolezni covid-19, ne ve nihče. Nemalokrat je bilo slišati, da se bo vrnil v obdobje začetka samostojne slovenske države, ko je gol in bos čez noč začel tek na srednje proge in ne daljše, da bi postal resen tekmovalec med prekaljenimi in mogočnimi tekmeci.



S primerjavo se bolj ali manj ne strinjam. Tu in tam bi vzporednice še lahko povlekli, v seštevku pa bo slovenski šport, še posebno če se bo »karantena« zavlekla v drugo polovico leta, v slabšem izhodiščnem položaju. Po najslabšem scenariju se bo novo poglavje zanj začelo debelo v minusu, z manj ali skoraj nič denarja, ideološko razdeljenim narodom, ki se še po tridesetih letih niti približno ni izvlekel iz tranzicijskega obdobja, in predvsem z drugimi družbenimi prioritetami: od vzpostavitve normalno delujočega gospodarstva do klasičnih internih bitk za preživetje družbenih podsistemov, v katerih šport praviloma potegne krajšo. Na primer, v razmerju do največjega odjemalca javnega denarja, kulture.



V primerjavi s koncem osemdesetih let minulega stoletja bo na slabšem tudi v stanju duha (brez nacionalnega zanosa in ponosa) in s krepko oslab­ljeno kadrovsko zasedbo prekaljenih in usposobljenih funkcionarjev, športnih menedžerjev za krizna obdobja. Takratni so rasli iz pomanjkanja, »šolali« so se v neizprosni konkurenci med Zagrebom, Beogradom, Sarajevom, Skopjem in Titogradom (Podgorico) ter so pomagali ustvarjati boljšo Slovenijo. Šli so iz obdobja suhih krav v obdobje debelih. Zdajšnji ravno obratno.



Ena največjih anomalij tranzicije je, da samostojna država ni ustvarila niti enega tajkuna, ki bi ji kaj dal takrat, ko bi ga potrebovala, temveč izključno prijazne, poslušne in uslužne, ki bi raje še kaj postrgali tam, kjer ni več kaj postrgati. Resnično, tako malo vplivnežev z družbeno odgovornostjo redko najdeš po svetu.



Po nečem pa se bo slovenski šport, kot drugi podsistemi, vrnil na začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja: spet bo močno odvisen od dobre volje velikih državnih gospodarskih sistemov in vladajoče politike. Ampak Gorenje, Lek, Pivovarna Laško (Union) ... imajo tuje lastnike, po večini državni Krka, Petrol, Luka Koper, NLB ... so pod nadzorom politike, Istrabenza, Adrie Airways, SCT, Primorja ... ni več, Hit je obubožan ...

Če me kaj navdaja z optimizmom, me trdodživost rojakov. Športna nadarjenost, odločnost, šampionskost Anžeta Kopitarja, Jana Oblaka, Luke Dončića, Gorana Dragića, Ilke Štuhec, Primoža Rogliča, Tima Gajserja ...