Športniki leta! Država si jih ne zasluži

Naj kar takoj razblinim neznanke. Pri izboru najboljših športnikov, športnic, ekip cehovskega združenja nisem sodeloval. Malo zaradi lenobe, malo zaradi resnih pomislekov. Ti so praviloma še večji po odločitvah kolegov. Kar še ne pomeni, da me moti njihov izbor, drugačen pogled ali vrednotenje dosežkov. Vsakomur priznavam, da ima svoje mnenje in prepričanje. So ta subjektivna ali objektivna, je vseeno, zmagovalci so redkokdaj naključni. In so, ko se vse poravna, najbrž zasluženo najboljši.

Primož Roglič je športnik leta, Janja Garnbret športnica leta. Med zmagovalcema je vendarle razlika. Prvi je eden najboljših kolesarjev na svetu, druga je najboljša športna plezalka na svetu. Ki je bila boljša od svetovne prvakinje v smuku Ilke Štuhec. Pravilno, bila je najboljša v absolutnem raz­redu, smučarska šampionka le v eni od disciplin. Roglič je premagal Luko Dončića. Zasluženo. Luka ni osvojil ničesar, razen src Slovencev. Tudi Primož jih je. Takšna je usoda vrhunskih posameznikov v moštvenih športih in brez lovorik bodo težko tekmovali za posamične nagrade z »individualci«. Še dobro, da letos ni bilo konkurence v ekipnih športih.



Toda v moški konkurenci je bil »le« tretji Tim Gajser. Najboljši na planetu Zemlja, najboljši v absolutnem razredu. Več kot je dosegel, ne more. Primož in Luka sta imela na voljo še vrsto drugih priložnosti. Merila pri ženskah in moških so bila diametralno nasprotna. Prepoznavnost, priljubljenost, globalna razširjenost in moč kolesarstva so bile odločujoče v primerjavi z disciplino, ki je omejena na »bogate« in je odvisna tudi od »stroja«. Na drugi strani je bilo v svetovnem merilu nevidno »obskurno« plezanje pomembnejše od alpskega smučanja, ki je menda nacionalni šport. S prestižnim dodatkom, da v njem držav z BDP, nižjim od slovenskega, skoraj ni.

Slovenci smo fenomen. Mar obstaja še kakšna tako majhna država s tako majhnim številom prebivalcev, ki najboljše izbira med tako odličnimi športniki iz vendarle prestižnih in izbranih panog? Pri čemer smo pustili v ozadju enega od petih, če ne kar treh, najboljših vratarjev na svetu v najbolj razširjeni panogi, nogometu, Jana Oblaka. Pa še najbolje plačani (12 milijonov evrov neto letne plače) slovenski športnik povrhu je. Eden od najboljših in najbolj prepoznavnih hokejistov v najmočnejši ligi Anže Kopitar je skoraj v kategoriji pozabljenih oziroma rubriki Nekoč so bili.



Kakorkoli že, po malem sem nakazal, kakšne so dileme glasovalcev pri izborih najboljših. Pri športnih si želim, da bi bili v ospredju zgolj športni motivi, manj ali skoraj nič osebnostne odlike kandidatov. Izbiramo vendarle športnika in ne najbolj priljubljene osebnosti leta.

Leto 2019 je potrdilo, da so slovenski šport in njegovi najprepoznavnejši junaki v odlični formi. V veliko boljši, kot si jih zasluži država Slovenija. Zatorej športni funkcionarji: za slovenski šport namenjenih slabih 23 milijonov evrov, kolikor vam je uspelo iztisniti (ali zlobirati) iz državnega proračuna, v primerjavi z drugimi družbenimi podsistemi pomeni degradacijo, sramoto in tudi za vas velik poraz.