Gogija ni več, Luke ne bo, ostaja le še koncept

Ni nas malo, ki menimo, da je naslov evropskih prvakov prikril realnost. Se je že res lepo počutiti šampionsko, ponosno in vzvišeno, ko srečuješ tuje košarkarske navdušence, toda pogled v drobovje slovenske košarke kaže vse prej kot podobo velesile.

Zdrs je bil pričakovan. Zanj je še najmanj kriv zdajšnji selektor Radoslav Trifunović, ki se je ne kriv, ne dolžen znašel v položaju, ki mu sicer ni kos, toda da bi ga lahko razglasili za grobarja reprezentance, ta je pa kar precej huda in bosa. Vodstvo krovne organizacije je po evropskem naslovu izbralo kandidata glede na čustveno in fizično praznino, ki jo sprožijo nerealni podvigi. Evropski naslov je to zagotovo bil.

Trifunović je aparatčik v sistemu KZS, marljiv in poslušen delavec, teoretično odlično podkovan, idealen trener ali pomočnik. A ne selektor. Ni kriv, če se najvidnejše slovenske košarkarske avtoritete ob njegovi izbiri niso niti malo zdrznile in izrazile kančka dvoma o tem, ali je dovolj izkušen in usposobljen za oblikovanje nove reprezentance z mlajšimi in še neuveljavljenimi igralci. Da je zdaj osrednja tarča kritikov iz košarkarskih vrst, je precej poniglavo in neresno od njih.



Trifunovićeva nastavitev me spominja na nekoč prav tako ponesrečeno na nogometnem selektorskem stolčku. Aleksander Čeferin je po uspešnem Matjažu Keku nastavil Slavišo Stojanovića brez resne analize, ali je kot človek že dovolj zrel, izkušen in ne nazadnje strokovno izbrušen. Čas je pokazal, da se je zmotil, Stojanoviću, ki je pozneje sicer dosegel vrhunec pri Crveni zvezdi, je selektorstvo bolj ali manj škodovalo v nadaljevanju trenerske kariere. Škoda, njegov potencial je bil večji, a je plačal ceno za takratno politikantstvo in čiščenje nenaših. Reprezentanca še zdaj plačuje za takratne napake.



Čeferinov malikovalec in predsednik KZS Matej Erjavec je ob generalnem sekretarju Radoslavu Nesteroviću prav gotovo eden najzaslužnejših za naslov evropskega prvaka, toda projekt EP 2017 je imel ključnega izvajalca v Goranu Dragiću. Motor in kapetan se je odločno postavil na čelo »vodstvenega in ideološkega« moštva. V slogu največjih igralcev na srečo se je odločil za »all in«. Vzel je vse! S takšno avtoriteto, pristopom in z igralci, ki jih je imela v zadnjih dvajsetih letih, bi bila Slovenija lahko že večkrat na zmagovalnih odrih.

Zdrs košarkarske reprezentance ni naključje, ampak posledica minulega dela. Sistema in zgrešenih odločitev, ki so najbolj vidne v selekciji. Je mar Trifunović kriv, če izbira med »metercvancik beki«, revolveraši, ki streljajo vsepočez, ne zmorejo pa biti vodje, krili brez mehke ročice in nima na voljo gibljivega ter kot bik močnega centra z 210 cm. Ob upoštevanju visokih meril, ki jih narekujejo navijači in bogata tradicija slovenske košarke.

Slovenska košarka si ne more in ne sme privoščiti neustreznega razvojnega koncepta ter preveč napačnih odločitev. V tako izrazito ozko selektivni panogi, kot je košarka, se preprosto ne sme zgoditi, da je najvišji vrhunski slovenski športnik v drugem športu (odbojka). Več centrov in kril ima odbojkarska reprezentanca?! Edino, na kar ne more vplivati, je naravna selekcija. Slovenska je res majhna.

Seveda je še ena možnost. Da se pojavi novi Gogi? Pa še kdo, ki jih zdaj ni na vidiku. Na Luko še ne velja računati, če sploh.