Koronavirus je kot jackpot

Jan Mlakar je v tej sezoni igral le na šestih prvenstvenih tekmah in vsega sto minut, Jaka Bijol je na zadnjih šestih ligaških tekmah sestavil za en sam polčas minut, Adam Gnezda Čerin je dobil priložnost le na štirih tekmah in skupno 70 minut, Jan Repas že zadnjih trinajst tekem ni stopil na igrišče, pred tem je igral na desetih tekmah in v povprečju le 26 minut, Žan Celar je zbral ducat tekem oziroma 717 minut, Luka Štor se je po pol leta iz Dresdna že vrnil k Aluminiju ...

To je izkupiček slovenskih nogometnih upov v tujini v tej sezoni, ki se v morda ključnem obdobju v razvoju, ko bi morali nabirati igralne minute, soočajo z manj prijetno resnico: da v najširši in najostrejši konkurenci ne napredujejo le najbolj nadarjeni, morda prej najvztrajnejši.

Anglež Jan (Wigan), Rus Jaka (CSKA), Francoz Repas (Caen), Nemca Adam (Nürnberg) in Luka (Dynamo Dresden), Italijan Žan (Cremonese) in še kdo bi se našel – vsi so stari od 20 do 23 let – so prihodnost slovenskega reprezentančnega nogometa.

Ni prav spodbudna, mar ne? V tujino so odhajali v različnih starostnih obdobjih, Mlakar že pri šestnajstih letih in s slovesom enega najbolj nadarjenih napadalcev v Evropi, Celar leto pozneje, drugi okoli dvajsetega leta. V Sloveniji so odstopali od svojih vrstnikov in zdelo se je, da je njihov odhod v zahtevnejšo konkurenco edina možnost, da bi napredovali.

Prav nič ne kaže, da bi se komu med njimi v letu, dveh, treh posrečil vidnejši preboj, in ne trdim, da bi se moral. Nogometna konkurenca je namreč globalna in strahovita, uspeh bi že bil, če bodo vztrajali v profesionalnem nogometu in v naslednjih desetih letih zaslužili dovolj za brezskrbno življenje po koncu kariere. Količina denarja, ki se je v njem vrtela, je povprečnim, a marljivim igralcem z zdravim duhom v telesu omogočala, da so si napolnili bančni račun.



Tako je veljalo doslej. Ampak zdi se, da je rajskemu obdobju debelih krav odklenkalo, napihnjen nogometni balon je počila epidemija koronavirusa. Prihodnja tri, štiri leta se napoveduje obdobje suhih krav, le za najboljše bo dovolj denarja.

To so napovedi, ki ne vlivajo optimizma. Mar res? Koronavirus je morda nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo slovenskemu nogometu v zadnjem desetletju. Zgodilo se bo nekaj, česar njegovi oblikovalci niso upoštevali, ker so se preveč ukvarjali s trgovanjem, namesto ustvarjanjem. V krizi se bo trg zaprl, denarja (helikopterskega) za nakupe tujce preprosto ne bo. V ospredje bodo, kot vedno ob krizah, stopili domači fantje. Tako bo tudi v najrazvitejših in nogometnih državah v Italiji, Nemčiji, Španiji, Franciji, Angliji, Rusiji, na Portugalskem, Nizozemskem ...

Slovenska liga je vsako leto prehitro izgubila preveč janov, adamov, jakov ..., da bi jih lahko enakovredno nadomestila, ker jih preprosto ni imela. Zato so klubi postali ujetniki agentov, funkcionarjev z menedžerskimi anfinitetami in lažnih prerokov, ki jih zdaj, ko ne bo od kod vzeti, manj.

Drznil si bom napovedati, da je koronavirus za žilav in vsega hudega vajen slovenski nogomet »jackpot«. Denarja bo res manj, boj za preživetje bo krut, toda mladi igralci ne bodo prehitro odšli v tujino. Odhajali bodo zrelejši, ne nujno boljši in za več denarja, a pasji in nabrušeni. Verjemite, tudi selektor bo vesel neizogibne značajske preobrazbe nogometa in igralcev na bolje.