Na vrhu športne politike ne bo več prostora za soliranje

Ko je decembra 2014 s športnopolitičnega prestola po 23-letni vladavini sestopil Janez Kocijančič, so volitve za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije spominjale na še eno epizodo iz proslule slovenske dnevne politike. Bogdan Gabrovec je izšel kot zmagovalec v troboju z Zoranom Jankovićem in Andražem Vehovarjem, v katerem so se kresala mnenja, manjkalo ni niti zakulisnih igric, ki so polnile časopisne stolpce, spletne strani ter televizijske in radijske minute. Danes, natanko štiri leta kasneje, bodo volitve v hotelu Union zgolj formalnost, nanje se Gabrovec podaja kot edini kandidat za predsednika OKS.
 

Pred enim letom ste napovedali ponovno kandidaturo, v pogovoru za Delo pa dejali, da si ne želite ponovitve stresnih volitev iz leta 2014, temveč »športno volilno tekmo«, v kateri ste kot glavnega protikandidata pričakovali Franja Bobinca. Uresničila se je tretja možnost, volitve z enim kandidatom. Kako si to razlagate, ali je dobro za slovensko športno sfero, da je šla iz ene skrajnosti v drugo, da pred prehodom v novo mandatno obdobje ne bo soočenja različnih konceptov o njeni prihodnosti?

Če to ocenjujem z vidika dela, ki smo ga z ekipo opravili v zadnjih štirih letih, lahko rečem, da smo uresničili pričakovanja zainteresirane javnosti, to so nacionalne in lokalne športne zveze. V zadnjem letu se ni pojavil nihče, ki bi imel močno drugačen pogled na vodenje slovenskega športa. Nisem tako narcisoiden, da bi rekel, da smo že toliko približali interese lokalne in nacionalne sfere, da bi bili vsi zadovoljni. Zgodbo pa smo pravilno nastavili in jo tako tudi vodimo, to je morda vzrok, da ni gneče na vrhu. Ob tem tudi ne vem, zakaj bi kdo poskušal sprožiti revolucijo, ki ni potrebna.

Nezadovoljstvo s politiko OKS so med vašim mandatom javno izrekli predsedniki nekaterih največjih nacionalnih panožnih zvez v kolektivnih športih. Zdaj njihove opozicije ni več čutiti, kako je bila videti vaša kampanja v zadnjem letu?

Kampanje v pravem pomenu besede ni bilo, smo pa preverjali teren. Na vsakoletni seji skupščine OKS, ki smo jo imeli vedno 16. decembra, sem zahteval, da članstvo oceni naše delo in poda zaupnico ali ne. S tega vidika smo imeli vsako leto referendum, bili so tudi pripombe in predlogi, kaj je treba popraviti, predvsem v obdobju, ko je nastajal zakon o športu. Vsako leto smo tako dobili potrditev, da smo na pravi poti. V zadnjem letu je bilo več komunikacije s panožnimi zvezami v ekipnih športih, ki smo jim predstavili, kakšna so razmerja javnega financiranja in zaposlovanja med individualnimi in kolektivnimi športi. Stanje je že skoraj izenačeno, pred dvema letoma tega niso sprejeli, nato smo jih prepričali z argumenti in dejanji, razlike so se zmanjšale, razmerje pri olimpijskih športih je zdaj 54 : 46 odstotkov v korist individualnih panog. Tu v prihodnjem mandatu ne vidim velikih nasprotovanj, zasedba izvršnega odbora OKS bo predvidoma taka, da bodo imeli vsi možnost uradnega sodelovanja, da združimo moči in poskrbimo za boljšo prihodnost slovenskega športa.




 

Leto pred iztekom svojega prvega mandata ste dejali, da ste večji del predvolilnega programa izpolnili, da pa so vam ostali trije veliki izzivi: sprememba zakona o igrah na srečo, ki z desetodstotnim davkom na srečke zmanjšuje koncesijske prilive, namenjene športu; dopolnitev zakona o visokem šolstvu, da bi se na fakultete vrnil sistem telesne vzgoje; doseči konsenz, da bi se delež dohodnine, namenjen organizacijam javnega interesa, dvignil z 0,5 odstotka na en odstotek. Vse te izzive boste prenesli v drugi mandat …

Res je, uresničili nismo le tistega dela programa, ki ni bil odvisen le od OKS, temveč predvsem od države, pri kateri je bilo v zadnjih štirih letih veliko sprememb. V našem resorju smo imeli v prejšnji vladi dve ministrici, zdaj je prišla še nova vlada. Stvari se niso vedno premikale v smeri, ki smo jo želeli, in tudi ne s primerno hitrostjo. Ker je vlada zakon o športu sprejela s triletno zamudo, imamo takšen zamik tudi pri izvajanju programov iz nacionalnega programa športa. Odprta je še kopica projektov, med drugim rešitev gradnje športnega parka na Plečnikovem stadionu in povrnitev športne vzgoje v prvi triletki osnovne šole, ki jo zdaj vodijo za to neusposobljene učiteljice razrednega pouka, v roke diplomantom fakultete za šport in sorodnih ustanov. Tudi to je eden od razlogov, da sem se odločil za še en mandat.
 

Odločili ste se tudi, da na vrhu OKS ne boste tako dolgo kot vaš predhodnik. Vaša ekipa je predsedovanje OKS omejila na dva mandata. Za ameriške predsednike, ki imajo enako omejitev, velja, da so v prvem mandatu všečni, v drugem, ko jim ni več treba zbirati glasov volivcev, pa pokažejo svoj pravi politični obraz. Bomo v prihodnjih štirih letih videli drugačnega Bogdana Gabrovca?

Glede vsebin ne bo bistvene spremembe, zanesljivo pa se bo spremenilo njihovo izvajanje. Ne gre za trši prijem, a v 25-članskem izvršnem odboru bo morala vladati velika homogenost. Bodočemu ožjemu vodstvu sem dal vedeti, da takšnih ali drugačnih soliranj ne bo več. Tega je bilo v preteklosti preveč. Četudi smo bili v čem globalno usklajeni, je imel vedno kdo še kakšna svoja razmišljanja, ki so športu škodovala. Neenotna športna politika v odnosu do lokalne ali državne uprave pripelje do tega, da ne dosežeš tistega, kar bi lahko. Sogovorniki ti rečejo, najprej se strokovno uskladite med seboj in se vrnite potem. Ko smo dali pobudo za ukinitev interventnega zakona pri igrah na srečo, bi se morda drugače razpletlo, če bi imeli tudi podporo direktorjev velikih podjetij, ki sponzorirajo šport in so javno nastopili s svojo pobudo. Z združenimi močmi bi državo stisnili v kot, ker pa smo OKS in velike panožne zveze delovali vsak posebej, se ni izšlo. Tudi pri predlagani olajševalni davčni politiki za podjetja, ki vlagajo v šport, bi lahko bili uspešnejši, če bi nastopili enotno.




 

Bi bila OKS in športna sfera nasploh uspešnejša pri pogajanjih z vlado, če bi do nje nastopila trše? Ne nazadnje znajo kulturniki in drugi deležniki civilne družbe hitro protestirati ali stavkati, če čutijo, da država ne spoštuje dovolj njihovih pravic ali interesov, športniki pa se praviloma vedno tiho sprijaznijo s tem, kar jim ponudi vlada.

V športnih krogih so mi že očitali, da smo premili, preveč servilni do vlade, da bi morali biti bolj ostri. Lahko rečem le, da smo poskušali na konstruktiven in pošten način, z argumenti prepričati vladajoče. Težava je bila tudi v tem, da so se na drugi strani menjali sogovorniki. Kako pa naj športniki stavkamo? S tega vidika imajo oblastniki mir in vedo, da se to ne more zgoditi. Predlogi, da politikov ne bi vabili na tekmovanja ali druge prireditve, so zame preveč prozorni, da bi bili učinkoviti. Ustvariš si le negativen učinek. Ne glede na to, da bi se lahko več naredilo, nas država upošteva. Pri projektu slovenske hiše na OI v Pjongčangu nam je ob Kolektorju na pomoč priskočila država. S tem smo prebili led, tako da imamo nastavke za sodelovanje tudi za igre v Tokiu 2020 in Pekingu 2022. Tako smo spet vzpostavili boljši stik tudi z gospodarstvom, ki je največji sponzor športa. Ob njem pa ne nazadnje tudi država, ki veliko prispeva tudi z zaposlovanjem in štipendiranjem športnikov in trenerjev.
 

V nov mandat boste šli z novo vlado in tudi številnimi novimi župani, ki v lokalnih okoljih pomembno vplivajo na delovanje športne baze v društvih. Kaj pričakujete od novih in starih političnih sogovornikov?

Pri vladi pričakujemo bolj operativen odnos kot doslej, tega ne trdim samo zato, ker je naš resorni minister spet Jernej Pikalo in je v svojem prvem mandatu postavil dobre zametke sodelovanja z nami. K temu bo pripomogla tudi nova direktorica direktorata za šport magistrica Poljanka Pavletič Samardžija, ki je že delovala na ministrstvu in tudi pri OKS. Ima predznanje in ve, kaj je treba narediti, da bo športu bolje. Na lokalni ravni še ni bilo časa za analizo. V Ljubljani ni bilo spremembe, kar je dobro za šport, ker je bil doslej pod županom Zoranom Jankovićem odnos do športa zelo pozitiven. V Mariboru bo odnos boljši, ne zato, ker sta podpredsednik OKS Tomaž Barada in novi župan prijatelja, temveč ker ima Saša Arsenovič športno ozadje, bil je dober športnik. Pozitiven odnos pričakujem tudi v drugih mestnih občinah.




 

Nekaj novosti bo tudi v vaši ožji vodstveni ekipi. Podpredsednika ostajata Tomaž Barada in Janez Sodržnik, poslavlja se Iztok Čop, olimpionik, ki se mu je obetala blesteča športnopolitična kariera. Zakaj?

Odhaja z mesta podpredsednika, ostaja pa v skupščini OKS kot predstavnik olimpijcev. Njegova odločitev je pravilna, saj bo večino časa, znanja in ugleda preusmeril na veslaško zvezo. Nanjo je vezan tudi prek svojega posla, saj je zastopnik podjetij, ki proizvajajo veslaško opremo. Tudi selektor reprezentance je in bo moral vanjo vložiti veliko časa in napora, ki bi ga imel premalo, če bi bil še naprej podpredsednik. Ne glede na to, da je funkcija volonterska, se pri podpredsednikih zahteva 100-odstotna navzočnost. Če to sprejmeš, moraš biti tu in svoje naloge opravljati, kot je treba. Iztok je tudi še ambasador olimpizma pri MOK, vez z njim ni pretrgana, le njen operativni del.
 

Namesto njega na podpredsedniško mesto prihaja predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar, ki je v športnih kuloarjih pred nekaj meseci veljal za vašega možnega protikandidata, a je to možnost hitro zanikal. Kašne bodo njegove naloge?

Smrekar bo podpredsednik za poslovne naloge. Je uspešen poslovnež, zelo dobro pozicioniran pri Kolinski. To sodelovanje bo uspešno, je zelo odločen in eksakten tip vodje. Ni nagnjen k temu, da bi obljubljal stvari, ki jih ne bi mogel uresničiti. Njegov program dobro poslovno nadgrajuje naše dosedanje delo, z njim se bomo poslovno bolje umestili v mednarodnem prostoru. Njegov prihod bo dodana vrednost.
 

Vaš predhodnik Janez Kocijančič je leta 2006, ko je bil nazadnje brez protikandidata, na volitvah prejel 84,9-odstotno podporo (štiri leta prej 92,7-odstotno). S kakšno podporo boste jutri zadovoljni vi?

Upam na pretežno večino, vsaka drugačna zgodba bi bila posredna nezaupnica mojemu dosedanjemu delu.