Maratonski tek se je kot atletska športna disciplina rodil obenem s prvimi modernimi olimpijskimi igrami leta 1896 v Atenah. Z njim so se člani dve leti prej v Parizu ustanovljenega Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) na pobudo Pierra de Coubertina poklonili Grčiji, ko so se po vzoru antičnih lotevali organizacije prvih olimpijskih iger moderne dobe. Vse tja do poznih desetletij 20. stoletja so maraton pojmovno povezovali pretežno s šampioni prestižne olimpijske discipline.

Čeprav so, presenetljivo, olimpijskemu maratonskemu prvencu že leto pozneje z izvedbo prvega mestnega maratona sledili v Bostonu (1897!), je ameriško mesto na vzhodni obali ZDA več desetletij čakalo na redke posnemovalce. Tudi zgodnji maraton v Chicagu je bil sprva razmeroma kratkotrajnega daha (1900-1925).

Zgodovinski spomin nas potemtakem vse tja do zadnjih desetletij 20. stoletja z maratonom povezuje predvsem prek imen olimpijskih zmagovalcev in z zamikom tudi zmagovalk (prvič v Los Angelesu, 1984) ter precej pozneje tudi svetovnih prvakinj in prvakov (šele od leta 1983 naprej) oz. rekorderk in rekorderjev v tej disciplini.

J. F. Kennedy zasnoval kampanjo fitnesa v ZDA

V sodobni množični podobi so se maratonski teki razmahnili šele v zadnjih treh desetletjih 20. stoletja, če za izhodišče namenoma vzamemo New York, kjer so prvi maraton – z le 127 tekači – priredili v Centralnem parku leta 1970. Kmalu je, potem ko so ga preselili na newyorške ulice, postal nekakšen svetilnik in zgled vse bolj številnim množičnim maratonom – kajpak z udeležbo maratonske svetovne elite, sprva samo tekačev in pozneje tudi tekačic – po vsem svetu.

Da je prav New York s svojim maratonom postal sprožilec tega neverjetnega razmaha, pač ni naključje, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled. ZDA, o tem ni treba kdo ve kako razpredati, so v sodobni zgodovini s svojimi novotarijami na mnogih področjih prej ali slej našla posnemovalce. Seveda zmeraj z razlogom.

V New Yorku se je začelo leta 1970. FOTO: Reuters

V tem primeru je šlo za presenetljivo uglašeno kolateralno posledico neposrednega in za tedanjo ameriško notranjo politiko nenavadnega aktivnega posega predsednika Johna F. Kennedyja in njegovih somišljenikov zaradi vse bolj alarmantnega slabšanja psihofizičnih sposobnosti (ne le) mladih Američanov.

V časniku Sports Illustrated je JFK kmalu po izvolitvi (1960) objavil članek »The Soft American« (Mehkužni Američan), v katerem je v štirih točkah predstavil temelje programa, s katerim naj bil zaobrnili negativne trende, ki so jih strokovnjaki ugotavljali o psihofizičnih zmogljivosti (fitnesu) vseh starostnih skupin prebivalstva in še posebej mladih Američanov. Bilo je na dlani, da gre za posledice gibalno vse bolj pasivnega sodobnega življenjskega sloga, iz katerega je spontano izginjala telesna dejavnost.

Bika zgrabil za roge

Za izvedbo programa, ki naj bi zaobrnil zastrašujoče stanje fitnesa ameriške nacije v pozitivno smer, je JFK zadolžil vladni oddelek za zdravstvo, vzgojo in blagostanje. V njem je predvidel tudi vsakoletni kongres o fitnesu mladine z načelno obvezno navzočnostjo guvernerjev ameriških zveznih držav. Skratka, ameriška vlada na čelu z JFK je zgrabila bika naravnost za roge!

To so bili za tedanje ameriške politične predstave in razmere neobičajni institucionalni posegi, na podlagi katerih so samo mesec dni po inavguraciji Kennedyjeve vlade priredili konferenco o (psihofizičnem) fitnesu prebivalstva ZDA. Reorganizirali so svet za fitnes mladih, ki je de facto postal resor v neposredni pristojnosti ameriškega predsednika.

Ljubljanski maraton bo čez dve leti praznoval 30. obletnico. FOTO: Matej Družnik

Za nameček je JFK v štartnem obdobju zgodbe odkril že povsem pozabljen ukaz Theodorja Roosevelta (26. predsednika ZDA, 1901-1909), ki je svoj čas izzval poveljstvo ameriške mornarice s preizkušnjo »fifty miles hisoka in twenty hours« (petdeset milj dolg pohod v 20 urah). To ni bil le izziv vodstvu ameriške mornarice, temveč posredno tudi vsem Američanom. Pod vodstvom JFK so ga spretno izkoristili tudi za široko zastavljeno promocijsko kampanjo fitnesa s poudarkom na mladi populaciji.

Kampanja je neposredno sledila prej omenjenim konceptualnim korakom in ni treba poudarjati, da so jo zastavili z vso pregovorno ameriško iznajdljivostjo. »Nočemo, da bi naši otroci postali generacija gledalcev. Bolje bi bilo, če bi vsakdo med njimi postal vseživljenjski aktivni udeleženec,« je svoje poglede na gibalno dejavnost mladih (in odraslih) strnil JFK.

Ameriški fitnes zgled tudi za Evropo in svet

Kaj naj bi ameriška kampanja za fitnes imela opraviti z vse bolj številnimi, danes skoraj nepreštevno številčnimi maratonskimi prireditvami po vsem svetu, na katerih nastopajo tako vrhunski tekačice in tekači kot tudi množice ljubiteljskih privržencev teka? Le na prvi pogled se morda res zdi, da neposredne povezave ni. O povezanosti z obravnavano temo pa navsezadnje priča že dejstvo, da so le nekaj let pozneje entuziasti – resda sprva v skromnih razsežnostih – priredili prvi newyorški maraton (1970).

Sedem let pozneje so vnovič obnovili še maratonsko tekaško prireditev v Chicagu. Tako je nastalo ameriško jedro, ki se je pozneje z maratoni v Berlinu (prvič leta 1974), Londonu (1981) in Tokiu (2007) povezalo v elitno skupino Abbott World Marathons Majors. Ob tem seveda ne gre prezreti niti poslovnih interesov, ki so se kmalu znašli ob boku odmevnih množičnih maratonov sodobnega časa po vsem svetu!

Ukrepi predsednika JFK za izboljšanje fitnesa ameriškega prebivalstva so bili že sami po sebi svetovno odmevni, saj so tudi drugod v razvitem svetu z Evropo vred ugotavljali upadanje psihofizičnih sposobnosti prebivalstva. Ameriškega vladnega zgleda potemtakem ni bilo mogoče prezreti. Zlasti v Evropi je vladam na vest že tedaj nenehno trkala tradicionalno močno razvita društveno organizirana športna sfera.

Boston gosti enega najbolj znamenitih maratonov. FOTO: Gregory Fisher/Reuters

Obenem zlasti na evropskem severu pa tudi drugod po svetu ni manjkalo niti pozitivnih zgledov. Omeniti je treba, na primer, tako imenovane ljudske teke na smučeh na čelu z Vasaloppet na Švedskem, ki so v nekdaj boljših zimah imeli svojčas posnemovalce tudi v Sloveniji.

Ob tem je treba omeniti vsaj še tako imenovano trimsko gibanje. Izraz trim izvira iz ladjedelništva in pomeni uravnoteževanje ladij. V prenesenem pomenu, kar zadeva gibalno (športno) dejavnost, torej psihofizično uravnoteženje človekovega organizma z gibalno aktivnostjo.

Gibanje »kaveljcev in korenin« je bilo med prvimi, ki je v tem pogledu v 70. letih prejšnjega stoletja začelo širiti tekaško kulturo med prebivalci Slovenije. Pri tem ne gre prezreti niti iz ZDA približno hkrati uvoženega in zelo priljubljenega Cooperjevega testa (po ameriškemu vojaškemu zdravniku dr. Kennethu Cooperju, praviloma preizkušnja v teku na 2400 m).

Londonski maraton je eden najbolj slikovitih. FOTO: Matthew Childs /Reuters

Seveda bi bilo narobe, če bi ob tem prezrli tradicionalne temelje slovenske tekaške kulture, ki se je tedaj že desetletja negovala z akcijami pomladnih in jesenskih krosov z vsakokratnima vrhuncema – osrednjima krosoma časnikov Dnevnika (spomladi) in Dela (jeseni). Večina omenjenih domačih temeljev in tujih vplivov je naletela na ugodno ozračje in razmere zlasti po tem, ko je slovenski šport z ustanovitvijo telesnokulturnih skupnosti leta 1973 (v tedanjih 60 občinah in mestu Ljubljani) dobil avtonomen vir financiranja s prispevkom iz bruto osebnih dohodkov zaposlenih (po domicilnem načelu!).

Zakaj je bila Ljubljana nekakšen zamudnik?

Na prvi pogled se morda zdi, če se ozremo nazaj, da je Ljubljana s svojim zdaj že vendarle kar 28 let starim (jesenskim) maratonom v primerjavi s številnimi metropolami evropskih držav nekakšen zamudnik. A pravzaprav to povsem ne drži, če seveda pomislimo na tradicionalne majske športne prireditve ob dnevu osvoboditve Ljubljane 9. maja. Poleg množičnega pohoda po Poti spominov in tovarištva je treba pri tem imeti v mislih še vsaj priljubljeni tek trojk, svojčas pa je v ta sklop sodil tudi tek po ulicah središča mesta z vrhunskimi tekači.

V Berlinu je tudi maraton na vozičkih. FOTO: Annegret Hilse/Reuters

Pobudniki Ljubljanskega maratona na čelu s pravnikom in nekdanjim mestnim svetnikom in ljubiteljskim tekačem Andrejem Razdrihom so se zato najprej soočili z dilemo, kako izbrati ustrezen termin, ki ne bo v časovni koliziji z maratoni v bližnji soseščini, kaj šele v domačem okolju. Pomladni termin je medtem že leta 1981 zasedel Maraton treh src v Radencih. Izbira ni bila lahka, saj v Ljubljani konec oktobra vreme ni nujno naklonjeno ne tekaški eliti ne množici ljubiteljskih maratonk in maratoncev.

Na srečo je medtem tradicija že odpihnila prvotne dvome. Kljub včasih muhastemu oktobrskemu vremenu doslej ni bilo treba odpovedati še nobenega maratona v slovenskem glavnem mestu, ki je krstno prireditev – vseskozi s spremljajočimi teki za otroke in mladino ter krajšimi preizkušnjami za ljubiteljske tekačice in tekače na 10 km in pol maratonom (21 km) – doživel leta 1996. Postal je nepogrešljiva vsakoletna prireditev za vse bolj številne privržence zdravega življenjskega sloga v deželi na sončni strani Alp, obenem pa tudi mikavna preizkušnja za vrhunske maratonke in maratonce iz domačih in tujih logov.