Dozoreli za najtežje tekme, viharje in bonace

Tina Mrak in Veronika Macarol, velikokrat podcenjeni slovenski vrhunski športnici, sta po Vasiliju Žbogarju (leta 2004) prvi jadralki, ovenčani z laskavim naslovom najboljših slovenskih športnic oziroma športnikov. Po olimpijski poti srebrno-bronastega olimpijca pa želita jadralki dvoseda 470 nadaljevati tudi svojo in okronati kariero s kolajno na igrah 2020.

Zato sta se po OI 2016 odločili, da bosta postavili v kot dejavnosti življenja slehernika in vse podredili vrhunskem nastopu v Tokiu. Pravzaprav sta ga začeli graditi že 19. avgusta 2016, zadnji dan iger v Riu, ko sta zmagali na zaključni regati za kolajne. Takrat je bila to sicer pirova zmaga, saj sta, po nepravični diskvalifikaciji v predzadnji regati, končali na šestem mestu. Zaradi neizpolnjene želje se ju je polastilo tako močno razočaranje, da sta razmišljali o slovesu. Na srečo vseh, ki so ju spremljali na njuni športni poti, se je kratkotrajno malodušje preobrnilo v trmo in spodbudo, iz katere se je rodila nova želja, ki jo ustvari zavedanje in prepričanje, da si sposoben največjih dosežkov na največjih tekmovanjih – svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah.

Da sta prejadrali vse scile in karibde ter športno, tekmovalno in psihološko dozoreli za olimpijsko kolajno, sta dokazali že lani – z bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Solunu. »Za razliko od Londona 2012, kjer me je s flokistko Tejo Černe prevzela evforija prvega nastopa na olimpijskih igrah, sem prišla v Rio bogatejša za neprecenljivo izkušnjo. Z Veroniko sva pokazali, da imava vse za olimpijsko kolajno, žal pa se nama po spletu nesrečnih okoliščin želja po odličju ni uresničila. Na tretje igre grem tekmovalno vsestransko dozorela za najzahtevnejše tekme, najhujše viharje in bonace. Z mislimi se osredotočam na olimpijsko tekmo,« razmišlja o največji tekmi kariere 30-letna Portorožanka, ki je sicer z Macarolovo osvojila že pet kolajn.
 

Dokazali, da sta zmagovalki

Letos sta še bolj vneto nadaljevali vsakoletno 200-dnevno jadralsko popotovanje po morjih sveta. Z rezultati pa potrdili, da je olimpijska pot do Tokia dobro začrtana. Po doslej najuspešnejšem tekmovalnem letu 2015 in prvi zlati kolajni (v Aarhusu na Danskem) sta še drugič postali evropski prvakinji. V bolgarskem Burgasu sta bili rezultatsko stalni in zanesljivi. Prav taki, kakršni morata biti v Tokiu na zadnji postaji ... Zmagali sta tudi na prestižni regati svetovnega pokala v Miamiju na Floridi, z 10. mestom na SP v Aarhusu pa si tudi uradno zagotovili nastop na OI.

Njun trener Tomaž Čopi je nekdanji jadralski as razreda 470 ter osvajalec zlatih in srebrnih kolajn s SP in EP. Zdaj s precej potrpežljivosti in truda usklajuje dva zelo različna človeška značaja – Veronika je po duši in tudi konjičkih umetnica, Tina predana športnica – v športno enoto. Že po olimpijskih igrah, še bolj pa po SP leta 2017, se ni strinjal z mnenjem, da Tina in Veronika ne moreta na največjih tekmovanjih jadrati stanovitno in ubraniti zmagovalnega odra.

Res je sicer, da se jima je kolajna zaradi rezultatskih črnih lukenj v posamičnih regatah ter nezaupanja v svoje znanje in moč kar nekajkrat izmuznila, vendar sta s petimi kolajnami (štirimi na EP in eno na SP) dokazali, da imata potencial zmagovalk v vseh razsežnostih te besede. V jadranju se namreč velikokrat zgodi, da se še tako dobra forma oziroma pripravljenost in šampionski občutki ne pretvorijo v vrhunski rezultat. Tina in Veronika vsak dan in na vsakem treningu delata na tem, da odpravljata male in velike napake, male in velike ovire, da bosta na tokijskem olimpijskem akvatoriju v šampionski formi.