Časi najodmevnejših dosežkov slovenskih plavalcev na velikih tekmovanjih se oddaljujejo. Resda nekateri člani reprezentance, nazadnje denimo Peter John Stevens in Tjaša Oder, ohranjajo stik z elito stare celine, toda edina slovenska lastnica olimpijske kolajne ostaja Sara Isaković iz Pekinga 2008. Pred dnevi je nastopila na veteranskem SP v Kranju, pred njo pa so številni načrti v vlogi predavateljice s področja psihologije športa.

Že njen julijski prihod na bazen v Radovljici, kjer je pred desetletjem s trenerjem Miho Potočnikom sestavljala in uresničevala sanjski načrt o nazivu evropske prvakinje in nato olimpijski kolajni, je razkril, da je še vedno takšna, kot jo pozna domača javnost. Sproščena, nasmejana, prijazna in brez odvečnih kilogramov telesne teže, s katerimi se morajo akterji iz bazenov pogosto spoprijeti po tekmovalnem plavanju.

Toda Blejka, ki je junija praznovala 30. rojstni dan, še naprej skrbi za redno aktivnost, še naprej za svoje veselje uživa tudi v vodi. »Plavam ponavadi trikrat na teden, v zadnjih dveh mesecih pa je bilo stika z vodo še precej več. Tudi na Bledu je bilo kot povsod po tem delu Evrope vroče, zato sem bila kar vsak dan v jezeru,« je povedala in nato tudi z nastopom na veteranskem prvenstvu stare celine v Kranju potrdila, da ji hitrost še naprej ni tuja. Seveda te ne kaže primerjati s časi njenih podvigov, toda nazadnje je na velikem tekmovanju v olimpijskem bazenu tekmovala pred šestimi leti na igrah v Londonu, nato si je vzela čas za premislek o morebitnem nadaljevanju športne poti, nato je aprila 2014 sklenila: »Čas je za slovo.«



Sara Isaković danes? Zaradi izjemnih tekmovalnih dosežkov in prijaznosti, odprtosti, razgledanosti je ostala priljubljena in prepoznavna tako doma v širši javnosti kot tudi med prijatelji v plavalnih krogih na tujem. Tako ji je pred začetkom veteranskega EP pripadla čast prebiranja uradne izjave v imenu udeležencev o športnem boju in ničelni toleranci do dopinga. »Nato pa sem morala ostati tam še eno uro, toliko je bilo prošenj po avtogramih in skupnih fotografijah. A me kar preseneča, kako v medijih name ne pozabljate. Ne gre le za deseto obletnico mojega srebrnega olimpijskega Pekinga, zadnjič so me, denimo, poklicali z ene od radijskih postaj in me spraševali o spominih na prvi šolski dan. A sama sem vesela, da je tako, da še vedno ohranjam to prepoznavnost,« je bila dobre volje že tik pred startom na tekmovanju v Kranju, nato je bila še bolj nasmejana po kolajni svoje mešane štafete, ki si jo je priborila skupaj z Matjažem Markičem, vrsto let enim od vodilnih slovenskih reprezentantov, nekdanjo soplavalko Tanjo Blatnik in smučarskim učiteljem Sandijem Murovcem.

»Že dolgo nisem bila tako srečna kot tokrat. Spet sem nastopila na tekmi, povrhu v štafetni preizkušnji, torej v disciplini, v kateri gre za ekipni nastop,« besede naše nekdanje šampionke niso presenečale, saj so ji bili ekipni nastopi še posebno pri srcu med študijem v ZDA, ki jih prav tam najbolj cenijo. Zlasti ob nastopih na prestižnem tekmovanju univerz NCAA. Isakovićeva se je zdaj oddaljila od ameriške celine, saj poletje preživlja na domačem Bledu, pozimi pa je v Dubaju, kjer kot strokovnjakinja za psihologijo športa dela s skupino plavalcev.

Lepo vabilo iz Københavna

In prav pri tem se zdaj najbolj uveljavlja. Ob koncu prvega septembrskega tedna se je za 14 dni na povabilo Plavalne zveze Danske odpravila v København. Na uvodnem zboru trenerjev in plavalcev različnih reprezentančnih selekcij bo predavala o podrobnostih treninga, zlasti o motivacijskih prijemih. »Ko sem bila januarja na Švedskem, sem prejela vabilo za septembrski prihod v Dansko. In če pomislim, da gre za deželo, ki veliko vlaga v šport in zadnja leta zlasti v plavanje, sem prav počaščena, da lahko tam predstavim svoj pogled na vadbo,« je poudarila in razkrila rdečo nit svojih predavanj: »Zelo pomembno je, da se trenerska stroka loti plavalčeve celote, torej ne le tehnike v vodi, temveč tudi njegovega dogajanja v glavi. Marsikaj sem doživela v vrhunskem športu, kot nekdanji plavalki mi je lažje razložiti značilnosti treninga, pomembnost sproščenosti. Trenerjem bom tudi v Københavnu predstavila svoj pogled na to, kako pomembno je, da plavalec pride zjutraj na bazen sproščen in posledično dovolj samozavesten. A pri tem ne gre brez obojestranskega zaupanja in medsebojne energije. Trenerjeva naloga ni le obveščanje tekmovalca o preplavanih kilometrih in značilnostih tehnike, temveč tudi sodelovanje z njegovo glavo, v kateri se dogaja milijon reči,« pravi upokojena plavalka in doslej naša edina reprezentantka z olimpijsko kolajno v bazenu.

Spomin na leto 2008

Osvojila jo je pred desetimi leti v Pekingu in zaokrožila sanjsko poletno sezono, v kateri je postala tudi naša prva evropska prvakinja v 50-metrskem bazenu. V moški konkurenci sta prestižni naziv osvojila še Borut Petrič (Split 1981) in Damir Dugonjić (Debrecen 2012). »Prav lepo se je bilo zdaj spomniti na tiste dni izpred desetih let. Najprej na radovljiškem bazenu ob mitingu s srečanji s številnimi znanimi obrazi in slavnostno torto, nato sem malce tudi na družbenih omrežjih zaznala, kako lepo je bilo v tistem letu 2008,« je povedala in razgrinjala nove načrte prihodnosti: po štirinajstih dneh dela na Danskem, kjer bo obiskala tudi nekaj klubov, se bo lotila sodelovanja z nekaterimi slovenskimi plavalci, predavala bo na srečanju domačih poslovnežev pri enem od projektov z oznako I feel Slovenia. Predvsem pa se bo še naprej trudila ohranjati dobro telesno pripravljenost in stik z bazenom, v katerem je doživela marsikaj. Slavo najbolj prepoznavne plavalke iz Slovenije in grenke solze v dneh neuspehov. ◼