Časi se spreminjajo, ženske in avtomobili ostajajo

Približno pol stoletja je minilo, odkar se je George Best, enfant terrible otoškega nogometa, smrtno resno pošalil, da je veliko denarja porabil za dekleta, hitre avtomobile in alkohol, preostanek pa za nepomembne stvari. Žal – ali k sreči – takrat še ni bilo družabnih omrežij, prek katerih nogometaši danes najpogosteje pa tudi najslikoviteje spregovorijo o svoji zasebnosti, zato so norčije provokativnega Severnega Irca slabše dokumentirane, kot če bi jih zganjal danes.

Trditi, da svojeglavih igralcev, kot je bil »peti Beatle«, danes v nogometu ni več, bi bilo vsaj nostalgično, če ne celo patetično. Ženske in avtomobili so še vedno na vrhu seznama njihovih prioritet. Ne samo to: vse več jih je, tako kot je v nogometnem poslu vse več denarja in birokracije, kar bržkone onemogoča, da bi bolj politično nekorektno nagovorili svoje oboževalce.

Garaža odraža status na igrišču

Avtomobil predstavlja enega najpogostejših statusnih simbolov, zato ne čudi, da se vrhunski nogometaši potrudijo, da razkošje njihovega voznega parka sovpada z njihovo vrhunskostjo na igriščih. Slednjim v zadnjih treh letih nesporno kraljuje Cristiano Ronaldo, v njegovi garaži pa kraljuje kot Gareth Bale hitri bugatti chiron, ki s 1200 konji do sto kilometrov na uro pospeši v 2,6 sekunde, do štiristo na uro pa pride v 32 sekundah, kar je svetovni rekord v tej kategoriji vozil. CR7 je zanj odštel 2,6 milijona evrov, milijon več kot za veyrona, chironovega predhodnika.



Da ne bi kdo slučajno pomislil, da je Portugalec obsedenec z znamko Bugatti, omenimo še, da so v njegovi zbirki še aston martin DB9, rolls royce phantom, lamborghini aventador, štirje ferrariji in seznamu še zdaleč ni konca, nadaljuje se vse do skromnega mercedesa C220 (47 tisoč evrov); zanj Ronaldo samo z Realovo plačo zasluži v manj kot dnevu. Če bi pri vsakem od zvezdnikov, ki bodo na prihajajočem mundialu pisali zgodovino, tako podrobno opisovali jeklene konjičke, bi lahko zapolnili vso prilogo. Zato se raje pomaknimo k nečemu pomembnejšemu – ženskam.

Špancem zvezdnice, hitrim levičarjem najstniške ljubezni

Na novo Victorio Beckham sicer še čakamo, vendar slavnih parov v nogometu vseeno mrgoli. Prednjačijo Španci, predvsem poveljnika zadnje vrste. Gerard Pique je že sedem let v zvezi s popularno kolumbijsko pevko Shakiro, njegov veliki tekmec Sergio Ramos pa leto manj s špansko televizijsko voditeljico Pilar Rubio. Obema je skupno, da sta precej starejši (Pilar osem, Shakira pa deset let) od partnerjev, ki bosta skušala v Rusiji naslov svetovnega prvaka vrniti v Španijo, s katero sta ga osvojila leta 2010.



Za dekleta, ki želijo svojo najstniško ljubezen še dolgo obdržati in se z njo tudi poročiti, je najbolje, da se ozrejo po malih, hitronogih levičarskih strojih za gole. Mohamed Salah in Lionel Messi sta svoji ženi spoznala že v osnovni šoli. Najboljši strelec letošnje premier league in Maji Mohamed Sadik sta bila sošolca, danes pa že pet let srečno živita skupaj kot mož in žena, in to brez skupnega fotografiranja za instagram. Edine na internetu dostopne fotografije Magi, kot Salahovo soprogo kličejo prijatelji, so z njune poroke. Antonella Roccuzzo in Messi sta se spoznala, ko sta štela 13 let in so zdravniki nogometnemu bogu v nastajanju že odkrili pomanjkanje rastnega hormona. Odtlej je z Barcelono osvojil vse, kar se osvojiti da – večkrat. Več kot zadovoljen je lahko tudi v ljubezni, pred tremi meseci mu je Antonella rodila tretjega otroka, Cira. Da bo njegova kariera popolna, mu manjka le še uspeh z domačo izbrano vrsto.

»Prevaral sem vsa svoja dekleta, a Rome nisem prevaral nikoli,« je nekoč dejal legendarni Francesco Totti. Tudi Messi ni Barcelone prevaral nikoli, prav tako nikoli ni bil svetovni prvak, kar je Tottiju z Italijo uspelo leta 2006. Le kaj bi se argentinskemu asu pletlo po glavi, če bi predenj stopil Mefisto in mu predložil pregrešno kupčijo v zameno za tako želeno lovoriko?

Vino za lahko noč

Da bi se Messiju pripetilo kaj podobnega, je približno tako verjetno, kot če bi se sredi julija naslova svetovnega prvaka veselili v Tottijevi domovini. Vraževerja in ritualov je v nogometu – podobno kot v življenju na sploh – precej. Messi na igrišče vsakokrat stopi zadnji, prav tako Ronaldo, toda le v dresu Reala. V majici z državnim grbom stori ravno nasprotno: iz tunela pride prvi. Njuni navadi nista nič posebnega, česar ne moremo trditi za jedilnik Jamieja Vardyja. Čeprav zase trdi, da ni vraževeren, vsak večer pred tekmo spije kozarec portovca, da lažje zaspi. Te navade ni opustil, odkar je leta 2015 v uvodnem kolu premier league Sunderlandu zabil dva gola. Na koncu sezone se je z Leicestrom veselil senzacionalnega naslova prvaka.



Še pred tem je spoznal, kako pozitivno nanj vpliva kofein. Na dan tekme spije en red bull na tešče, drugega ob omleti s šunko in sirom, tretjega tik pred ogrevanjem, vmes pa si privošči še dva espressa. Čeprav bo v Rusiji začel v senci nekoliko mirnejšega, a letos učinkovitejšega Harryja Kana, bo Vardy prežal v zasedi. Tega je vajen. Ker je zaslovel šele v poznih dvajsetih, so mu bile ugodnosti, ki jih prinaša slava, dolgo časa nedosegljive. Tako je moral več mesecev čakati, da je Becky Nicholson, s katero je danes poročen, sprejela njegovo vabilo na zmenek.

Playstation ni le razvedrilo

Kljub vsem posebnostim si Vardy prosti čas krajša na najobičajnejši način: z igranjem playstationa. Ko so proti koncu zmagovite sezone lisice nestrpno čakale na rezultate tekmecev v boju za naslov prvaka, je njihov prvi strelec virtualno streljal na vojake v videoigri call of duty. Na agresivnejše igre prisega tudi prvi napadalec francoske izbrane vrste Antoine Griezmann, ki zadetke proslavlja s »take the L« plesom, sposojenim iz fortnita, enega največjih hitov v računalniškem svetu ta hip. A vse videoigre skupaj so po priljubljenosti še vedno daleč za fifo, ki je na dnevnem sporedu mnogih zvezdnikov. Messi (sicer ima pro evolution soccer raje kot fifo) lahko za ekranom prebije ure in ure ter uživa, ko prek spleta igra proti neznancem, ki niti slučajno ne morejo posumiti, kdo je na drugi strani. Romelu Lukaku je ob porazih lomil joysticke, njegovega partnerja v belgijskem napadu Michyja Batshuayija pa je pred leti ujezilo, da so razvijalci fife njegove podaje ocenili le z 59 točkami (od 100).



Spet drugi v fifi vidijo priložnost, da izboljšajo svoje predstave v resničnosti. »Profesionalni nogometaš lahko s pridom izkoristi svoje izkušnje in z njimi obvlada nekatere situacije v videoigri. Velja tudi obratno: kar se naučiš v fifi, lahko potem preneseš na igrišče,« je dejal Matts Hummels. Če velja komu prisluhniti pred mundialom, je to steber nemške obrambe, eden najzaslužnejših, da je elf pred štirimi leti v izločilnih bojih prejel le dva zadetka in bo v Rusijo prišel kot branilec naslova.