S konja v vojaški rov, od tam pa na slapove in v jamo

Ovinkasta cesta, ki iz kateregakoli dela države pelje proti Idriji, Cerknemu ter naprej v Kobarid in Bovec, ni čisto nič romantična – četudi se del nje imenuje Zala. A je ob pričakovanju odkrivanja naravne in kulturne dediščine teh krajev vredno malo potrpeti. Čeprav je od julija lani zaprt najznamenitejši kulturni spomenik v cerkljanski občini in širše, Partizanska bolnica Franja, Cerkno z okolico ponuja še kup drugih, obiska vrednih točk. Samo nekaj domišljije je treba imeti in si vzeti čas za raziskovanje.

Vrh, ki imena ni dobil po pisatelju

Za družine z otroki bo eno bolj zanimivih doživetij zagotovo ježa konj na turistični kmetiji pri Flandru v Zakojci. Ponujajo tako možnost jahanja v maneži kot po prostranstvih gozdov in pašnikov. Zakojca, vasica, v kateri se je leta 1890 rodil pisatelj France Bevk – če se napoveste, je na ogled v spremstvu vodnika Cerkljanskega muzeja tudi njegova rojstna domačija – je krasen, umirjen kraj, ki leži visoko nad Baško grapo na pobočju 1303 metrov visoke Kojce, s pogledom na še dobrih tristo metrov višji Porezen.

Pri Flandru obiskovalce z rezervacijo postrežejo z odličnimi domačimi dobrotami, za tiste, ki bi radi odkrili čar prenočevanja na seniku ali celo pod milim nebom, pa organizirajo tudi večdnevne vodene ture z dvema ali tremi dnevi jahanja. V visoki sezoni, med junijem in septembrom, so večina njihovih gostov tujci, ki so, še posebno tisti, ki prihajajo iz velikih, gosto naseljenih mest, navdušeni nad oazo zelenja in miru, ki ga ponujajo cerkljanski zaselki.

Če se človek že mudi v Zakojci, je obisk Bevkove rojstne hiše vreden dodatne ure ali dveh. Pisatelj sam je dejal, kako zelo ga je izoblikoval ta konec Primorske, v katerem je preživljal otroštvo oziroma rano mladost. Domačija odstira značilno bivalno okolje bajtarske domačije na začetku 20. stoletja na Cerkljanskem ter s knjigami, fotografijami in predmeti osvetli Bevkovo življenjsko pot. Za šolarje, ki so se »prisiljeni« spoprijeti z Lukcem in njegovim škorcem, bo morda ogled hiše knjigo oziroma zgodbo malega dečka postavil v čisto drugačno luč.

Utrdbe v Zakrižu kar kličejo k raziskovanju. FOTO: Arhiv Zavoda za turizem Cerkno

Da celo sosedje iz bližnjih občin na Cerkljanskem še najdejo nepoznane konce in zanimivosti, kaže primer italijanskih vojaških utrdb v Zakrižu, gručastem naselju, ki leži dva kilometra in pol iz Cerknega. Na vrhu Križa in na Klavžarjevi ravni so, kar bo najbrž v zabavo še posebej dogodivščin željnim otrokom in mladostnikom, dobro ohranjene podzemne utrdbe, značilne za nekdanje obmejno območje med Italijo in Jugoslavijo.

So del obrambnega sistema, imenovanega Alpski zid (Vallo Alpino), italijanskega fortifikacijskega sistema. Tedanja fašistična italijanska oblast ga je začela graditi v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je staro celino že zajela vojna mrzlica.

Alpski zid je potekal od Genove v Italiji pa do hrvaške Reke in bil dolg približno 1850 kilometrov. V Zakrižu so zgradili dve kaverni, v katerih so bili nastanjeni vojaki, ter dva bunkerja – v njiju so hranili strojnice. Skozi rove bo obiskovalca rade volje popeljal kdo od domačinov.

Termalkova pot bo zanimiva za najmlajše. FOTO: Arhiv Zavoda za turizem Cerkno

30 let od najdbe najstarejše piščali na svetu

Če se človek raje kot pod zemljo giblje na svežem zraku in ob tem išče mirnejše dele krajev, ki jih odkriva, bo eden od slapov – Padstanajca – najbrž dobra izbira za kakovostno preživljanje prostega časa. Najimenitnejši slap na potoku Sjavnca v naselju Šebrelje je spodnji, ki je v času arheoloških izkopavanj v Divjih babah pritegnil tudi zanimanje arheologov. Slap teče kot »konjski rep« čez 28 metrov visoko previsno steno, pod katero je manjša jama, na skalo, kjer se razprši v »pahljačo«. Zaradi previsne stene se je možno sprehoditi za slapom. Pod njim so lepo vidni skalni podori, ki so podobni balvanom.

Letos v Zavodu za turizem Cerkno turistično zgodbo ustvarjajo predvsem okrog piščali, ki jo je arheolog Ivan Turk v jami Divje babe odkril 18. julija 1995, torej od najdbe neandertalčeve piščali mineva natanko trideset let. Šestdeset tisoč let staro glasbilo, najstarejše na svetu, domuje v Narodnem muzeju Slovenije, kako zelo dragocen je ta zgodovinski artefakt, pa pove dejstvo, da bi bil to prvi predmet, ki bi ga, če bi zagorelo, gasilci reševali iz muzeja. V jami v Šebreljah je moč videti druge živalske kosti, odkar so jo digitalizirali, pa je obisk v resnici nepozabno doživetje za oči in ušesa.

Obletnici pomembnega arheološkega odkritja bodo v Cerknem posvetili vse leto; eden od vrhuncev bo zagotovo koncert Magnifica in Tačmi Brass benda 18. julija, na dan, ko so v jami odkrili glasbilo. Prihod k sv. Ivanu, ki »bdi« nad jamo Divje babe, je krasna izkušnja, če se človek do Šebrelj odpravi peš po urejeni mulatjeri. To sicer terja kakšno uro in pol hoda, a je pot vredna truda.

Do sv. Ivana in Divjih bab vodi krasno urejena mulatjera. FOTO: Gregor Kacin

Kar nekaj korakov bo treba narediti tudi, če se bodo najmlajši zagreli za potep po Termalkovi poti. Skupaj z likom Termalka lahko potepini spoznavajo geotermalne značilnosti destinacije Cerkno. Interaktivna tematska pot bo lažja z nekaj namigi na zgibanki – dobiti jo je mogoče v turistično-informacijskem centru – in z napotki na informacijskih tablah. Čeprav so terme zaprte, je eden od Termalkovih žigov iz hotela »skočil« v TIC in je avantura zato povsem izvedljiva.

Morda kdo neandertalčeve piščali in (zaprtih) term ne poveže v hipu s Cerknim, najbrž pa so redki, ki s krajem ne bi povezali laufarjev. Laufarija je pustni običaj, ki živi že desetletja. Vsako leto oživi na prvo nedeljo po novem letu, ko po maši na cerkljanske ulice »pridivja« prvi laufar. Ob nedeljah mu sledijo še drugi, vse do pustne, ko se liki v sprevodu podajo proti glavnemu trgu, na katerem cesarsko-kraljeva sodnija pusta javno obtoži za vse traparije, pregrehe in neumnosti, ki so se zgodile od prejšnjega pusta.

Laufarija je dolgoletni pustni običaj v Cerknem. FOTO: Sašo Tušar

Prostori laufarije so odprti na ogled, le svoj prihod je treba napovedati. Vsak teden jih, kot je povedal predsednik društva Laufarija Tomaž Lahajnar, obiščejo otroci, nastanjeni v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Laufarska družina šteje 25 likov in 26 mask (en lik ima dve maski) in vredne so ogleda, tudi ali pa še posebej, ko ni pustne norije. Tudi zato, ker liki simbolizirajo določene človeške slabosti in napake in tako na svojevrsten način nastavljajo ogledalo posameznikom oziroma družbi.

Med bolj zanimivimi vprašanji, na katera bodo ob ogledu laufarije člani društva zagotovo radi odgovorili, so, koliko vsako leto tehta obleka, ki jo nosi pust, ali lahko laufarji govorijo in zakaj jih, razen v pustnem času, na ulicah in prireditvah ni videti.