V nadaljevanju preberite:

Zakaj osebnost, ki jo širša javnost pozna predvsem po plesu v krilu iz banan, nastopa na razstavi, ki jo sestavljajo skoraj izključno umetnice? Kuratorka beneškega bienala Cecilia Alemani je v program uvrstila kratki film o njenem nastopu v pariškem kabareju Folies Bergère v 20. letih. Na njem vidimo, kako Josephine Baker divje sunkovito pleše čarleston, vmes razprostre paleto neklasičnih gibov, kot žuželka, kot noj, obenem z obrazom dela duhovite grimase, gleda križem, trese zadnjico. In z njo vred se trese njen ikonični kostum – krilo iz umetnih pozlačenih banan, nadrealistični tutu, ki ga je zasnoval Jean Cocteau. Prva svetovna temnopolta superzvezda. Black star. Črna zvezda. Ebenovinasta Venera – to so samo nekateri od izrazov, s katerimi so jo ovesili kot ogrlico, ki je med plesom plapolala po njenih razgaljenih prsih.

...

Josephine je takoj privolila vlogo Mate Hari: zaradi Francije sem to, kar sem, naj bi dejala, kot pravi Abtey. »Parižani so mi dali svoje srce, jaz sem jim pripravljena dati svoje življenje.«

Bila je izjemna vohunka, informacije je tihotapila med svojimi teksti in notami, včasih jih je zataknila v nedrček, včasih si jih je zapisovala na dlani, se je spominjal Abtey. Ko ji je rekel, da je to lahko nevarno, se je samo smejala: »Ah, daj no, nihče ne bo niti pomislil, da sem vohunka.«