»V resnici sem zelo trdno na zemlji. Le ne na tej Zemlji«

Kdo je bil ta neobičajni, navidezno arogantni, ekscentrični mož, vedno oblečen v čudovito krojene suknjiče, najraje tiste, ki jih je ukrojil Hedi Slimane, z aristokratsko držo, belimi lasmi, spetimi v čop, rokavicami brez prstov in temnimi očali, nekdo, ki se je popolnoma zavedal, da talent brez drznosti ni dovolj, da spreminjaš svet? Ne samo, da je spremenil obraz mode, da je oživil dve tradicionalni modni hiši, Chanel in Fendi, in svojo lastno znamko Karl Lagerfeld, ustvaril je tudi samega sebe.



Kot je ob novici ob njegovem odhodu za Delo povedal slovenski modni oblikovalec Peter Movrin: »Že samo njegova pojava je bila blagovna znamka na dveh nogah. In vedno je povedal tisto, kar so drugi prikrivali.« 
Ni pristajal na tabuje, na družbeno dogovorjeno obnašanje. Dovolil si je biti to, kar je.

»Sem karikatura samega sebe, in to mi je všeč,« je sam o sebi rekel v intervjuju s Suzy Menkes. »Moj imidž je maska. Zame beneški karneval traja vse leto.«



Svojo vseprisotnost v spremenljivem modnem svetu dolguje prav temu, da se je sam nenehno odzival na spremembe in jih hkrati ustvarjal. »V resnici sem zelo trdno na zemlji. Le ne na tej Zemlji,« je nekoč dejal.

»Lagerfeld je zaznal družbeno-politično razpoloženje in ga prevedel v visoko modo, ki je slavila ženske, na način kot jih je v dvajsetih, tridesetih Coco Chanel,« je rekla feministična kolumnistka in urednica življenjskega stila pri Independantu Harriet Hall.  

Sam je to povedal drugače: »Naredil sem nekaj, česar Coco Chanel ne bi nikoli naredila. Šel sem od tam, kar je Chanel bil, v smer, kar bi moral biti, kar bi lahko bil.«





Ali ni pri vaši starosti izčrpujoče, da ustvarjate za kar tri blagovne znamke hkrati – Chanel, Fendi in Karl Lagerfeld? ga je vprašal Philip Utz za Numero. »Ne, prav nasprotno. To je stimulativno,« je odgovoril. »Nikoli se nisem pritoževal zaradi preveč dela, zato me večina oblikovalcev sovraži. Zanimajo jih samo njihove preklete inspiracije, ure porabijo za odločitev, ali bo ta gumb stal tam ali ne, ali pa skice njihovih asistentov prodajajo kot svoje. Jaz sem mašina. Zame je ustvarjanje kot dihanje. Sredi noči me zbudi ideja, napišem jo na tablo, ki jo imam ob vzglavju postelje, in jo nato zjutraj, ko se zbudim, narišem, preden jo pozabim.«
 

Sovražil sem biti otrok

Rojen leta 1933 v Hamburgu, v premožni družini, njegov oče švedskega rodu Otto Lagerfeldt (kasneje je oblikovalec spremenil svoj priimek) je uvažal kondenzirano mleko; mama, Nemka, je ljubila modo in glamur.

V času Hitlerjevega prihoda na oblast so se umaknili na podeželje, v mesto na severu Nemčije Bad Bremstedt, kjer je mali Karl odraščal v steklenem akvariju, proč od grozot nacistične Nemčije.



Ko so ga kasneje spraševali o njegovem otroštvu, je rekel, da se spominja samo tega, da si je želel čim prej odrasti. »Sovražil sem biti otrok. Ne mislite, da sem bil travmatiziran, nesrečen otrok,« je rekel v videointervjuju za Independent. »Moje otroštvo je bilo popolno. Nikoli nisem imel igrač, samo papir, barve in knjige. Nikoli se nisem igral z drugimi otroki. Ves čas sem risal in bral, odraščal sem popolnoma izoliran, nisem imel stika niti s polsestro.«

Enkrat je dejal, da se je počutil krivega, ker se ni dovolj potrudil vzpostaviti stika z očetom. »Bil sem suženj svoje inteligentne, elegantne in večno kritične mame.« Pri štirinajstih je, potem ko je z njo videl Diorjevo revijo haute couture v Hamburgu, mamo prepričal, da gre v Pariz, na študij oblikovanja. Njegov preboj se je zgodil na natečaju Woolmark leta 1954, ko je narisal prvonagrajeno skico za plašč, ki ga je potem izdelal Pierre Balmain. Ta je bil nad 21-letnim mladeničem tako fasciniran, da mu je ponudil službo asistenta. Tri leta kasneje ga je za umetniška direktorja imenoval Jean Patou.ž

Sredi šestdesetih je delal za Krizio in Charlesa Jourdana, dokler ga nista leta 1965 sestri Fendi pozvali, da njuni tradicionalni hiši Fendi, ki je slovela predvsem po krznenih izdelkih, vdahne malo mladosti. Lagerfeld je preživel neverjetnih 54 let pri Fendiju in za to hišo ustvaril kar sto kolekcij, kar je rekord v modni industriji, kjer vodilne oblikovalce, kot piše Guardian, podobno kot nogometne trenerje po nekaj sezonah nadomestijo z drugimi.
 

L'Amour, Warhol in usodna ljubezen

V sedemdesetih je bil del Le Sept Set, skupine pariških boemov, ki so v zakotnih pariških klubih radi zamenjali dan za noč; njegovi prijatelji so bili večni tekmec Yves Saint Laurent, manekenka Donna Jordan, ilustrator Antonio Lopez. Andy Warhol, ki je očitno zavohal glamurozni material tudi čez ocean, je v filmu L'Amour ovekovečil druščino z Lagerfeldom na čelu. Ta se v enem od prizorov, ki jih je objavil angleški Guardian, strastno in globoko poljublja z Donno Jordan. Prav v tistem boemskem obdobju je spoznal svojo morda največjo in najbolj usodno ljubezen, francoskega aristokrata Jacquesa de Bascherja, s katerim je bil v zelo intenzivnem razmerju osemnajst let, dokler ni precej promiskuitetni Bascher leta 1989 preminul za posledicami aidsa.

Po partnerjevi smrti je Lagerfeld padel v depresijo in pridobil telesno težo. Na prelomu tisočletja je tako vstopil še na en trg – dietne industrije. S sebe je stresel 43 kilogramov in o tem napisal uspešnico 3D Diet: nič sladkorja, nič testenin, sirov in kruha in deset pločevink dietne kole na dan. To navado je ohranil do smrti, za dietno kokakolo je oblikoval kar tri različne stekleničke.

Leto 1983 je bilo prelomnica – deset let po smrti Mademoiselle je stopil na čelo hiše Chanel in vanjo vnesel sveži veter sprememb, o katerem je rada govorila sama Coco. »Moda ni samo v oblekah, moda je v zraku, na nebu, na ulici.«

»Moda ni nič drugega kot sprememba,« je večkrat rekel sam. »In ljubim spremembe.« Kultni znak dveh C-jev je spremenil v globalno blagovno znamko, vsakič znova na novo izumil tvidaste suknjiče, pastelne kostime in bisere. »Bistvo Chanela je, da gre za idejo, na katero lahko nalepimo mnogo stvari. Chanel so pred mano nosile samo žene pariških doktorjev.«

Leta 2007, ko so velike blagovne znamke že začele zapeljevati azijski trg, je modno revijo Fendi pripeljal na kitajski zid, dobesedno. Podvig, ki je Fendi stal več kot deset milijonov dolarjev. Ko so jih vprašali, kje bo Fendi pripravil naslednjo revijo, je Silvia Fendi odgovorila: Morda na Luni.
 

Princesa Choupette

Bela puhasta kreatura, kot jo je opisala Suzy Menkes, ko ji je bilo dovoljeno, da se na obisku pri magu s prsti sprehodi skozi njeno snežnobelo dlako, je nekaj, o čemer je Lagerfeld lahko ves čas govoril. O njenih aristokratskih navadah, o njenem načinu spanja, o njenem okusu, o njeni potrebi, da ni nikoli sama. Njegova navezanost na to bitje od daleč spominja na tisto belo golobico, ki jo je ljubil Nikola Tesla.



Na svetu ni veliko mačk, ki bi imele osebne pomočnice, ki bi potovale z zasebnim letalom, imele več imen, lastne knjige, instagram profil, stran na wikipedii, ki bi »služile veliko denarja« kot model za številne kampanje in lastno kozmetično linijo.

Ko jo je prvič videl v rokah modela Baptista Giabiconija leta 2011 in nekaj dni v njegovi odsotnosti pazil nanjo, je takoj vedel, da je »to bitje njegovo«. Giabiconi ni imel druge možnosti, kot da mu jo podari.

Mucka, ki si tega morda ne želi, ima popolno oskrbo princese, služinčad, česanje dlake štirikrat na dan, posebnega kuharja, svoje stanovanje in tako naprej. Podedovala bo velik del njegovega premoženja, ki znaša 150 milijonov funtov. Zdaj je Choupette strtega srca, kot pravi njen instagram profil; v tej podobi otožne mačke z modrimi očmi, s črnim pajčolanom čez belo glavico, ki jo drži v naročju orokavičena roka, ki ni več Lagerfeldova, se kažeta ves absurd in kontroverznost naše dobe.
 

»Vi ste Pariz«

Njegove kolekcije so se odzivale tako na podnebne spremembe, na Amy Winehouse ali na moderni feminizem. Leta 1994 je na modno stezo hiše Chanel prinesel pop kulturo z Naomi Campbell, Kate Moss in Carlo Bruni v preširokih hlačah, ulica je stopila na elitno pisto.

Leta 2010 je bilo vsemu modnemu svetu jasno, da so Chanelovi modni šovi nekaj, kar naježi kožo, izostri vse čute, šokira od lepote ali nepričakovanega. Modna revija kot notranjost letališča, igralnice, nakupovalnega centra ali modeli s kisikovimi maskami in v tvidastih Chanelovih kostumih kot opozorilo na podnebne spremembe.

Nepozabna za Parižane in Lagerfelda je bila tudi revija visoke mode (haute couture jesen/zima 2017/18) v Grande Palais z impozantno repliko Eifflovega stolpa. Takrat se mu je zahvalil tudi Pariz, in to z najvišjo nagrado mesta, grand vermeil, ki mu jo je, rojenemu Nemcu, podelila županja z besedami: »Pariz vas ljubi, vi ste Pariz.«

V spominu je modnim izbrancem ostala tudi revija prêt-à-porter mode pomlad/poletje 2015, ko je svoje modele poslal na pisto kot feministke, ki s transparenti opozarjajo na neenakost žensk in pozivajo k pravicam.

Hkrati pa je na vprašanje Philipa Utza za revijo Numero, kako komentira gibanje #metoo, rekel, da »se ga je malo zasitil«. »Ne razumem, zakaj je večina teh starlet potrebovala dvajset let, da so se spomnile, kaj se je v resnici zgodilo. In da ne bo pomote, nikoli nisem prenesel Harveyja Weinsteina.«



Njegov pregovorni ostri jezik, je s starostjo postal res nepredvidljiv, včasih je šokiral z izjavami, da je »Adele malo predebela«, ali s kritiko na račun politike Angele Merkel, ki je po njegovem mnenju preveč na široko odprla vrata za milijon sirskih beguncev in namignil, da  »želi Angela Merkel s to potezo popraviti imidž zlobne mačehe, ki ga je dobila ob vmešavanju v grško krizo.«

Kakorkoli, Lagerfeld je v modi vedno izzival in eksperimentiral; kot je zapisal Guardian, so bili Chanelovi modni šovi križanec med umetniško instalacijo in Disneylandom, kot nalašč za dobo influencerjev, ki so se prebili na modne revije in splet preplavili s podobami iz sanj.

Sam ni maral novih tehnologij. Še bolj je preziral prav kulturo selfijev. Imenoval jih je »elektronska masturbacija.«

Imel je svoje mnenje o manekenkah, igralkah, princesah in prvih damah.

»Kate Middleton je romantično dekle, ki si zasluži tega fanta, rad imam romantične lepotice; a njena sestra Pippa je nekaj drugega, ves čas se bori za pozornost, ni mi všeč njen obraz, javnosti bi morala kazati samo hrbet.« Zanj je bila nekdanja prva dama Francije Bernardette Chirac »ženska iz drugega planeta«, oboževal je Michelle Obama. Nanjo je »padel«, je povedal Suzy Menkes, ko jo je ameriški novinar vprašal, ali se ji zdijo njena usnjena krila sploh primerna za prvo damo ZDA, ona pa mu je odvrnila: »Zakaj? Vas res tako moti moja obilna črna rit?«



* * *
Svetovni mediji in splet se danes ukvarjajo z različnimi vidiki njegove dediščine na modo in na pop kulturo, preizprašujejo tudi njegove kontroverzne izjave, ki zvenijo kot klofuta feminističnim gibanjem. »Njegovo delo, njegov vpliv in dediščino bi morali spoštovati, to pa ne pomeni, da ga operemo odgovornosti za nekatere njegove izjave, je dejala kolumnistka Independenta in feministka Harriet Hall.

Odgovor na očitke jim je že pred leti ponudl Lagerfeld sam: »Vse, kar rečem, je v resnici šala. Jaz sam sem največja šala.«

Tudi sicer je videti, da je bil Lagerfeld manj impresioniran z lastnim vplivom in dediščino, kot večina modnega sveta, ki se mu klanja ob njegovem odhodu.

Dva meseca pred smrtjo, ko so se pojavile govorice, da piše svoje spomine, je dejal: »Spomine? Kje pa! Nimam kaj povedati. Pravzaprav hočem doseči to, da se me nihče ne bo spominjal.«

Ko so ga pred meseci, ko še nihče ni slutil, da bo zbolel, vprašali, kako bo oblikoval lastni pogreb, je mirno odvrnil: »Nobenega pogreba ne bo. Rad bi samo, da moj pepel raztresejo poleg materinega in poleg Choupette, če bo odšla pred mano.«