Prav je, da damo na mizo vse dejanske stroške

Pri razpravi o energetiki se srečujemo s težavo, da je navajanje stališč in mnenj, ki se nagibajo na eno ali drugo stran, hitro označeno kot zagovarjanje jedrskega lobija, šaleškega lobija, ekoterorizem in podobno – ne glede na predstavljene argumente. Vseeno poskusimo navesti nekaj nespornih dejstev in v njih poiskati zaključke.

Električna energija je najpomembnejši energent. Z opuščanjem fosilnih goriv bo njena vloga v prihodnosti pri energetski preskrbi države čedalje večja. Brez elektrike se država dobesedno ustavi – od gospodarstva do življenja posameznika. Ostali energenti imajo alternativo, elektrika je nima. Zaradi tega je ključno načrtovanje preskrbe z električno energijo v prihodnjih desetletjih, ko jo bomo s predvidenim opuščanjem fosilnih goriv za transport in ogrevanje nedvomno potrebovali še več.

Pobude za varčevanje z energijo so upravičene in marsikaj bodo prinesle nove tehnologije. A prebivalstvo bo v skladu s sprejeto zeleno transformacijo Evrope nedvomno potrošilo več elektrike (in manj plina ter naftnih derivatov) – razen če bomo v življenjskem standardu in slogu stopili nekaj korakov nazaj, česar pa večina ljudi ne želi. Tudi v gospodarstvu, predvsem industriji, obstajajo pobude, da v Sloveniji (in Evropi) pač ne bomo imeli več energetsko zahtevnih proizvodenj (ker imamo zaradi naših odločitev drago elektriko), temveč se bomo preusmerili v druge dejavnosti. Tudi to se seveda lepo sliši – a sočasno ugotavljamo, da postajamo v EU vse bolj odvisni od tujine, da se nam v tujino seli oskrba z nekaterimi ključnimi surovinami in izdelki, ki jih še vedno potrebujemo. Takšni trendi so v EU povod za sprejemanje strategije, kako se bomo znova »osamosvojili« in postali samozadostni, a brez povečane oskrbe z elektriko so to lahko samo želje.

Zaradi vseh navedenih razlogov objektivno lahko v prihodnje pričakujemo samo večjo porabo električne energije. Dokaj zanesljive ocene se gibljejo v smeri, da bomo čez trideset let najbrž v Sloveniji potrebovali tudi enkrat več elektrike, v vsakem primeru bistveno več kot danes, če mislimo resno z opustitvijo fosilnih goriv do leta 2050 in brezogljično Evropo (mogoče pa ne?).

Elektroenergetska bilanca Slovenije

Če v tem kontekstu ocen povečane porabe elektrike poskušamo narediti energetsko bilanco Slovenije za naslednja desetletja, moramo najprej ponoviti nekaj podatkov o trenutni proizvodnji in porabi električne energije v naši državi, kot je prikazano na prvi sliki. V zadnjih letih smo v Sloveniji potrebovali nekaj prek 14 teravatnih ur (TWh) elektrike, lani je bila potreba nekoliko nižja, 13,1 TWh. Zaradi ugodnih vodnih razmer smo v preteklem letu v Sloveniji proizvedli kar prek 90 odstotkov potrebne elektrike (preostalih devet odstotkov smo uvozili), leto poprej, predvsem zaradi suše, pa smo morali v tujini kupiti skoraj 30 odstotkov vse potrebne električne energije. V preteklosti smo običajno uvozili med 10 in 20 odstotki elektrike. V vsej zgodovini smo bili samooskrbni samo enkrat, leta 2009, a zaradi bistveno nižje porabe, kar je povzročila kriza.

Največji delež k domači proizvodnji nam prispevajo hidroelektrarne, lani kar 37 odstotkov celotnih potreb, leto poprej pa zaradi slabih hidrorazmer le 22 odstotkov, kar je zahtevalo omenjeni večji uvoz. Običajno nam vodne elektrarne pokrijejo okoli 30 do 35 odstotkov potreb. Najbolj zanesljiv in stabilen vir je Jedrska elektrarna Krško, ki vsako leto prispeva 20 odstotkov potrebne elektrike. To je podatek samo za slovenski del elektrarne, polovico njene celotne proizvodnje prejemajo hrvaški lastniki. Podobno količino elektrike nam danes prispeva tudi Teš, ki je pred leti zagotavljal precej večji delež oskrbe, tudi tretjino. Od preostalih virov postaja vse pomembnejša proizvodnja sončnih elektrarn, ki so lani proizvedle že več kot sedem odstotkov vseh potreb v državi, tisti dve vetrnici pa zanemarljivo, pol tisočinke.

Infografika Delo

Navedeni podatki dajejo okvirno sliko trenutnega stanja v proizvodnji in porabi električne energije v Sloveniji, ki pa so na neki način tudi zavajajoči. To so podatki na letni ravni. Elektrika pa ima pomembno pomanjkljivost. V vsakem trenutku jo je treba proizvesti točno toliko, kolikor je tisti trenutek v Sloveniji porabimo. Ko se dopoldne poveča poraba v gospodarstvu, mora energetski sistem zagnati dodatne kapacitete, v Sloveniji predvsem hidroelektrarne in Teš. Sledi zmanjšanje proizvodnje čez dan in ponovno povečanje zvečer, posebno pozimi, ko prebivalstvo zažene vse svoje aparate in toplotne črpalke.

Imamo sicer baterije in hranilnike, ki lahko shranijo elektriko za nekaj ur, sicer pa danes še ne obstaja tehnologija, s katero bi lahko shranjevali električno energijo v večjem obsegu in predvsem ne na daljši rok. Mogoče nam bo to čez desetletja uspelo, a kot lahko spremljamo mnenja strokovnjakov, tega zagotovila ni. Ker proizvodnjo elektrike načrtujemo za desetletja naprej, ta načrt preprosto ne more in ne sme temeljiti na upanju, da nam bo čez desetletja uspelo letne presežke prenesti v zimo.

Kot rečeno, gre za tako pomemben vir celotnega delovanja države, da si tega tveganja ne smemo privoščiti. Današnji načrt oskrbe z elektriko čez dvajset, trideset let mora temeljiti na poznanih tehničnih možnostih. Verjetno se strinjamo, da je ogroženost države brez domače proizvodnje elektrike bistveno višja kot ogroženost od večine drugih tveganj.

V medijih in tudi delu stroke trenutno poteka razprava o perspektivah slovenske energetike. Kot lahko beremo, sprejeti Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) in verzija, ki je trenutno v posodabljanju, temeljita predvsem na obnovljivih virih energije (OVE, sonce in veter). Sočasno pa je politika sprejela zavezo, da pristopimo k preverjanju in gradnji druge jedrske elektrarne (Jek 2). Zagovorniki Jeka 2 vidijo v njej edino opcijo zagotavljanja proizvodnje elektrike na domačih tleh, torej visoko stopnjo samooskrbe. Nasprotniki te naložbe pa zagovarjajo večjo naslonitev na OVE, varčevanje z energijo in opozarjajo na tveganja, ki izhajajo iz delovanja jedrske elektrarne ter finančnih vidikov te naložbe. Vzporedna tema razprav je še Teš, kjer je dilem bistveno manj, saj je skoraj konsenzualno sprejeto mnenje o spornosti te naložbe in nujnosti čimprejšnjega zaprtja.

Seveda so v teh polemikah ljudje precej zmedeni. Prebirajo argumente za in proti in verjetno predvsem upajo, da bo stroka znala izbrati optimalno opcijo, ki je na koncu vedno kompromis. Zaradi občutljivosti tematike bomo o tem imeli referendum, mogoče celo dva, kot najbolj demokratično obliko odločanja – a upravičena je tudi dilema, ali so res državljani tisti, ki znajo presoditi med tako pomembnimi strokovnimi odločitvami, razen na čustveni osnovi.

OVE, predvsem sončna energija, ima danes polno podporo (politično, finančno). Ker je za investitorje (zasebne naložbenike, gospodinjstva) cenovno ugodna, se močno povečujejo tudi vlaganja vanjo in s tem izpolnjuje načrti prehoda na OVE. Vendar ima ta proizvodnja precejšnjo omejitev, ker elektriko proizvaja pač samo takrat, ko je sonce (izkoristek sončnih elektrarn je v Sloveniji samo približno osmina nazivne moči), poraba pa ima seveda drugačno dinamiko, pogosto celo obratno.

Dokler imamo energetski sistem države, ki ima dodatne kapacitete za proizvodnjo v času, ko ni sončnega obsevanja, je do določenega obsega možno to porabo in proizvodnjo še usklajevati (zaganjanje in ustavljanje hidro- in termoelektrarn). Ob večjem obsegu OVE pa to tehnično ni izvedljivo. Seveda nam potem ostane uvoz – a tudi druge države v Evropi se že danes srečujejo s podobnimi težavami in se bodo glede na sprejete politike v prihodnosti še bolj. In potem imamo situacijo kot v Nemčiji, kjer kljub ogromnim vlaganjem v OVE (primerjalno 15 milijard evrov, če bi jih preračunali na Slovenijo) pozimi več kot polovico elektrike zagotavljajo s kurjenjem premoga in plina (!).

Energetska bilanca Slovenije pozimi

Poglejmo energetsko bilanco Slovenije za področje elektrike, a tokrat samo za zimsko obdobje, za čas november–marec. To so konkretni podatki o današnji proizvodnji in porabi v tem času. Pri teh izhajamo iz dejstva, da presežkov elektrike iz solarnih panelov v sončnem julijskem dnevu ne znamo in ne moremo prenesti v mrzel in deževen novembrski teden. Posamezniku, ki je z vso podporo postavil sončno elektrarno na strehi, to sistem sicer omogoča prek net meteringa (poračunavanja proizvodnje in porabe na letni ravni), celotni energetski sistem pa te možnosti nima. In načrt mora seveda temeljiti na ravni energetskega sistema države in ne kalkulaciji posameznika.

V tabeli so podatki o proizvodnji in porabi elektrike v Sloveniji v obdobju petih mesecev zimskega obdobja, ko v povprečju danes potrebujemo kakih 6 TWh elektrike, od česar 1,75 TWh gospodinjstva. Današnji podatki so zaokroženi kot povprečje zadnjih let, kjer so sicer prisotna nihanja zaradi vodnih razmer, remontov, pomanjkanja premoga in podobno, a vseeno dokaj realen odraz razmer. V desnem delu tabele so odstotki celotnih potreb. Trenutno pozimi v povprečju uvozimo kakih 18 odstotkov potrebne elektrike. Dodajmo, da pozimi danes v Evropi proizvedemo 35 odstotkov iz premoga in plina, 22 odstotkov iz sonca in vetra, 36 odstotkov pa iz jedrskih in hidroelektrarn – iz katerega vira kupujemo uvoženo elektriko, si lahko predstavljamo.

Potem pa naredimo scenarij za jutri, najprej ob predpostavki enake porabe elektrike in zaprtju Teša ter tudi obstoječe nuklearne elektrarne, kateri smo sicer lani podaljšali obratovanje za naslednjih dvajset let. Objektivno imamo na vodnih elektrarnah v Sloveniji še za kakšno tretjino dodatnega potenciala in to smo vključili kot povečane vire, čeprav vemo, s kakšnimi težavami se srečujemo ob umeščanju v prostor. Potem pa imamo perspektivni vir v sončnih elektrarnah, a te danes pozimi proizvedejo ob vseh vlaganjih kake tri odstotke potrebne elektrike (Teš sedemkrat več), in denimo, da bomo vlaganja v sončne jutri potrojili – a delež bo povprečno še vedno pod 10 odstotki, v deževnih dneh nič. Tudi če nam bo ob tem uspelo zgraditi še pet vetrnic ali kako več, bo tudi to v celotnih potrebah zanemarljivo. Rezultat: več kot 40-odstotna odvisnost od uvoza, od proizvodnje v drugih državah, ki jo bodo verjetno reševali s kurjenjem premoga ali plina. Če bodo sploh imeli kaj viškov, če nam jih bodo hoteli prodati in po kakšnih cenah …

Infografika Delo

A to je scenarij, če porabe elektrike ne povečamo. Če zamenjamo vsa naša vozila z motorji na notranje izgorevanje z baterijami, obstoječe peči zamenjamo za toplotne črpalke, zamenjamo kurjenje plina in nafte v proizvodnih obratih, bo poraba elektrike bistveno višja. V priloženi tabeli je scenarij samo za povečanje 40 in 70 odstotkov, čeprav so ocene povečanja tudi višje in razmere potem še slabše. Tudi če bomo imeli petkrat več solarnih panelov (v celoti iz Kitajske), to pozimi ne bo veliko pomagalo. Samooskrba Slovenije z elektriko bo padla na 40 odstotkov. Številke so neizprosne in glede na vse načrte ne morejo biti drugačne.

In kje je potem rešitev? Kje dobiti potrebno elektriko? Ustaviti zeleni prehod ali razvoj? Ali smo za novo nuklearko ali ne, sploh ni ključno vprašanje. Predstavljena tabela zahteva predvsem odgovor vseh odgovornih oseb pa tudi drugih, kje vidijo alternativo. Seveda bi nam bilo mnogo lažje, če bi potrebno elektriko lahko zagotovili iz drugih virov in gradnja Jeka 2 ne bi bila potrebna – a kaj naj bi bili ti alternativni viri pozimi? Odgovorov ne moremo nikjer prebrati.

Gibanje cen elektrike

Navedeni podatki se nanašajo na vidik ustrezne oskrbe z električno energijo, seveda pa so pomembne tudi cene elektrike. Cene do sredine leta 2021 so bile dokaj stabilne, kasneje pa je prišlo na trgu do močnih pretresov. Država je zato omejila cene za gospodinjske porabnike in po statističnih podatkih je v zadnjem letu in pol povprečna cena zanje porasla le za okoli četrtino glede na leta pred 2021. Bistveno večji porast pa je bil za podjetniški sektor, kjer je povprečna cena v letih 2022 in 2023 znašala kar 2,5-krat več kot na primer leta 2019 (vir Surs). Na borzah so se cene zdaj umirile in se na veleprodajnem trgu gibljejo okoli 80 evrov/MWh, kar je sicer še vedno pomembno več kot v letih pred zadnjimi krizami. Za naslednja desetletja imamo sicer razne projekcije, a točnega odgovora seveda ni.

In kje so danes stroškovne cene proizvodnje električne energije v Sloveniji? Najcenejša je proizvodnja v hidroelektrarnah. Vemo, da smo v zadnjem desetletju postavili nekaj novih elektrarn na spodnji Savi, a večina proizvodnje temelji na elektrarnah, zgrajenih v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja (HE Fala celo v letu 1918). Zaradi preteklih naložb se povprečna proizvodna cena ob ugodnih vodnih razmerah giblje okoli 30 evrov/MWh. Elektrika iz novih elektrarn je seveda dražja, a je med vsemi viri ekološko najbolj sprejemljiva in zanesljiva. Današnje elektrarne delamo prav tako za naslednjih sto let in samo upamo, da nam bo uspelo postaviti agregate na srednjem delu Save, kjer imamo še edini večji potencial, upoštevan v zgornjih kalkulacijah možne prihodnje proizvodnje.

Stroškovna cena delovanja obstoječe Nuklearne elektrarne Krško (Nek) je blizu 40 evrov/MWh, dodati pa ji moramo še strošek za razgradnjo, kar dvigne stroške na okoli 50 evrov/MWh. Okoli te številke naj bi se po stalnih cenah gibala tudi naslednjih dvajset let, kot se trenutno načrtuje, čeprav obstajajo možnosti za podaljšanje obratovanja še za nadaljnjih dvajset let. Tudi ta vir je torej glede na obstoječe in pričakovane tržne cene cenovno zelo ugoden.

Nova jedrska elektrarna (Jek 2)

Bistveno več dilem pa je glede stroškov proizvodnje v morebitni novi jedrski elektrarni. Uradnih izračunov še nimamo, v javnosti pa se pojavljajo zelo različne številke, tudi 150 evrov in več za megavatno uro. Poskusimo narediti okvirno kalkulacijo cene na osnovi razpoložljivih podatkov. Po dokaj zanesljivih virih je pričakovani strošek gradnje 1200-megavatne Jek 2 okoli 10 milijard evrov ob začetku obratovanja (pogosto se omenja tudi številka 15 milijard, a ta znesek najbrž zajema stroške financiranja). Upoštevaje 40-letno obratovalno dobo in financiranje (realno lahko pričakujemo vsaj 60- ali celo 80-letno obratovanje), bi to pomenilo 25 evrov/MWh stroškov gradnje. Temu moramo dodati še tekoče stroške delovanja elektrarne, ki se skupaj s prispevkom za razgradnjo glede na izkušnje z Nuklearno elektrarno Krško gibljejo okoli 30 evrov/MWh. Skupaj torej realnih 55 evrov/MWh ali mogoče nekaj več za potrebne nadgradnje Jeka v času delovanja.

Potem pa pride še tretji del kalkulacije: stroški financiranja te naložbe, kjer se lahko skriva ključen del končne cene. Vemo, da imamo v državi nekaj deset milijard depozitov na bankah, ki iščejo zanimive naložbe. Vložek v Jek 2 to nedvomno je. Gre za naložbo, ki se bo povrnila s prodajo električne energije in ki je glede na opisano stanje pri bodoči preskrbi z električno energijo za Slovenijo ključnega pomena. Če bi imeli tudi alternativne rešitve, toliko bolje. A za zdaj jih ni še nihče ponudil – razen nasprotovanja Jeku 2. V finančnem svetu vemo, da je denimo triodstotna letna realna obrestna mera zelo dober donos za vlagatelje in s to osnovno predpostavko lahko izračunamo tudi stroške financiranja te naložbe. Ob omenjenih parametrih bi bil strošek financiranja okoli 20 evrov/MWh. Skupna stroškovna cena elektrike iz novega Jeka 2 bi bila torej lahko okoli 75 evrov/MWh po stalnih cenah vseh 40 let obratovanja, po odplačilu posojil pa omenjenih 55 evrov/MWh. Ob 60-letni razporeditvi amortizacije in financiranja bi bila že začetna cena lahko tudi pod 70 evrov/MWh.

Številke so mogoče presenetljive glede na dosedanje informacije, a preproste in preverljive. Odstopajo lahko pri vrednosti naložbe, ki jo v tej kalkulaciji ocenjujemo na 10 milijard evrov. Glede tudi na pozitivne izkušnje gradnje takšnih objektov (ne glejmo samo slabih praks – mogoče pa imamo tudi danes sposobnosti, kot smo jih imeli pred petdesetimi leti ob začetku gradnje Neka) je to dokaj realna predpostavka. Drugo pa so stroški financiranja, kjer kot država vsekakor lahko z ustreznim angažiranjem zagotovimo sorazmerno nizke stroške in še vedno zelo zanimive za vlagatelje. Vse, kar bo več od tega, bo samo odraz, da razpoložljivih finančnih virov ne znamo ustrezno izkoristiti, in vsaka višja cena bo samo zaslužek finančnih posrednikov in finančnega kapitala. Na primer devetodstotna obrestna (diskontna) mera, kot smo lahko slišali, podvoji ceno elektrike iz Jeka 2, a ta višja cena bo na drugi strani samo zaslužek finančnih vlagateljev in posrednikov. Bomo res to prepustili njim?

Sončne elektrarne

Elektrika iz sončnih elektrarn je v ospredju prihodnje proizvodnje elektrike v Sloveniji in Evropi. Tako podjetja kot gospodinjstva se množično odločajo za te naložbe, ker jim omogočajo prejemanje električne energije praktično brez stroškov, potem ko je zgrajena. Posebno gospodinjstva tako pridobljeno elektriko pogosto razumejo kot praktično zastonj, saj temelji samo na enkratnem vložku (investiciji), ki se hitro pozabi, vsa naslednja leta pa lahko prek celega leta prejemajo elektriko brez kakega plačila. Ponovimo: to omogočajo podpore in principi delovanja energetskega sistema, ko lahko posameznik presežno elektriko poleti odda v sistem, pozimi pa to koristi. Investitor v sončno elektrarno se seveda ne ukvarja s tem, kako energetski sistem zagotavlja elektriko tudi v dnevnih, ko ni sonca.

Toda če izračunamo samo vložke v gradnjo sončne elektrarne, ti niso majhni. Gibljejo se med 800 do 1000 evrov na en megavat proizvedene elektrike na leto. Samo vložek ob 20-letni življenjski dobi sončnih panelov in denimo triodstotnih stroških financiranja pomeni 60 do 70 evrov/MWh stroška. Za primerjavo: če bi po teh cenah želeli postaviti sončne elektrarne z letno kapaciteto proizvodnje, kot jo ima Teš (3500 GWh), bi morali investirati prek tri milijarde evrov (!). V tej številki niso vključeni stroški vlaganja v prenosno omrežje zaradi povečanega obsega sončnih elektrarn, ki naj bi stalo nekaj milijard evrov. Vlaganja v omrežje so potrebna zaradi razpršene proizvodnje sončnih elektrarn, in če jih dodamo, se stroški proizvodnje elektrike iz sonca celo podvojijo. Seveda jih v duhu podpore OVE ti porabniki ne bodo plačali, temveč jih bomo razporedili na vse porabnike in celotno proizvodnjo.

Termoelektrarna Šoštanj

Poglejmo še Teš, ki danes še vedno zagotavlja približno petino potrebne elektrike v Sloveniji, podobno kot Nek. V zadnjih mesecih beremo odmevne članke, kako bomo imeli s termoelektrarno tudi dve milijardi evrov izgube, in predloge, da bi Teš zaradi predrage proizvodnje in ekološke škode zaprli že čez dve leti in ne šele leta 2033, kot je trenutno še načrtovano. Ne bi se spuščali v razpravo, ali je bila odločitev za to naložbo ustrezna, niti kaj vse je bilo pri njeni izvedbi narobe, ker je to stvar drugih postopkov. Kot umen gospodar pa se moramo danes, ne glede na zgodovino, odločati, kakšna opcija je najbolj optimalna. Pri tem pa predvsem pogledati razlike med stroški nadaljevanja obratovanja in stroški, ki jih bomo imeli tudi, če Teš predčasno zapremo in prenehamo z odkopom premoga.

Prenehanje delovanja te elektrarne in zapiranje rudnika bo nedvomno drago, a ti stroški nas čakajo, če s proizvodnjo prenehamo danes ali čez deset let. Na priloženi sliki je nekaj ključnih podatkov za Teš za leto 2019, ko je deloval še s polno kapaciteto, in zadnji razpoložljivi podatki za leto 2022. Pri tem nas zanimajo podatki za Teš in družbo Premogovnik Velenje skupaj, ker sta neločljivo povezana in interna cena premoga na skupni rezultat nima vpliva. Zaradi drage proizvodnje in manjšega izkopa premoga je Teš v letu 2022 proizvedel kar 30 odstotkov manj električne energije, vseeno pa imel 24 odstotkov več stroškov. V zadnjih dveh stolpcih so stroški, preračunani na eno megavatno uro, kjer vidimo porast skupnih stroškov z 88 na 143 evrov v teh treh letih, prikazana pa je tudi struktura stroškov.

Infografika Delo

Na vrhu prikaza stroškov so najprej realni stroški vložka v ta objekt, skupaj z obrestmi. Ob dvajsetletni obratovalni dobi in načrtovani letni proizvodnji 3,5 TWh bi bil letni strošek vlaganj skoraj 100 milijonov evrov ali 27 evrov/MWh. Vendar ti stroški in te izgube za današnje odločitve niso pomembni, ker jih imamo, ne glede na to, ali Teš dela ali ne. Na dnu stolpca so stroški porabljenega materiala v vseh družbah, vezanih na delovanje elektrarne (v Tešu, rudniku in vseh drugih družbah, ki skrbijo za tekoče poslovanje). Vidimo precejšnje povečanje teh stroškov kljub zmanjšanemu obratovanju. Te stroške, ki so v letu 2022 narasli na 37 evrov/MWh, lahko razumemo kot dejanski strošek delovanja elektrarne, katerih v primeru zaustavitve ne bo več (še tri leta pred tem so bili le 19 evrov/MWh). Nato pa imamo še stroške vseh zaposlenih, povezanih s Tešem (rdeče polje), ki so za elektrarno sicer strošek, a ker večine teh ljudi v kratkem roku ne moremo zaposliti drugje, bodo za državo strošek še naprej, kar ima pri odločitvi pomemben vpliv.

Ostaja še četrti ključni strošek, in sicer plačevanje emisijskih kuponov, nekakšna taksa (kazen) za onesnaževanje okolja z izpusti CO₂. Ob zaprtju Teša tega stroška ne bo več in kot takšen ima pomemben vpliv na skupno ceno elektrike iz Teša. A ta denar država posredno prejema nazaj kot vplačila v podnebni sklad, ki je pomemben vir države za kritje stroškov energetskega prehoda. Glede na principe plačevanja emisijskih kuponov, dogovorjenih v EU, je Slovenija za zdaj upravičena do te kvote (tudi če Teš jutri zapremo), a kvoto smo dobili na osnovi izpustov iz Teša in po letu 2030 je še odprto, do kakšne kvote bo Slovenija upravičena. Vsekakor je teh 40 evrov/MWh strošek proizvodnje v Tešu, a ta denar dobimo nazaj v podnebni sklad in z vidika države kot celote lahko na ta strošek gledamo tudi drugače.

Pri odločanju o zaprtju Teša imamo seveda lahko pred očmi vse te velike milijarde evrov izgub, z dohodkovnega vidika pa moramo gledati predvsem, koliko imamo kot država z obratovanjem več stroškov, kot če Teš ustavimo. Neposreden strošek je omenjenih 37 evrov na proizvedeno MWh stroškov porabljenega materiala. Stroški vseh zaposlenih bodo tudi na srednji rok še ostali, plačilu kuponov pa se izognemo na kratki rok, na dolgi rok pa to niti ni strošek, ker ga država dobiva nazaj. Dejansko nas nadaljevanje obratovanja Teša stane kakih 80 evrov/MWh v primerjavi, če proizvodnjo prekinemo, ne glede na vse milijardne izgube, ki se bodo kazale v bilancah, in ta številka je mogoče bolj relevantna glede ocene stroškov proizvodnje elektrike v Tešu.

Mejni stroški proizvodnje elektrike v Tešu so torej vseeno relativno nizki, a to je samo en vidik odločitve o (predčasnem) zapiranju. Osnovni razlog so vsekakor evropske usmeritve v zeleni prehod in razogljičenje za omilitev ekološke škode. Čeprav takšno pisanje ni zaželeno, bi vseeno ob tem dodali, da na območju nekdanje Jugoslavije trenutno obratuje primerjalno 17 Tešev z bistveno slabšimi karakteristikami glede izpustov. Preračunano pa v Nemčiji in na Poljskem obratuje skoraj za 100 Tešev elektrarn na premog. Kljub ogromnim vlaganjem Nemcev v obnovljive vire morajo pozimi skoraj polovico elektrike proizvesti iz fosilnih virov, premoga in plina, poljska energetika pa je 60-odstotno odvisna od premoga. Ko se bomo kljub povečani proizvodnji in sončnih panelov ter zaprtju Teša pozimi oskrbovali z elektriko iz premoga, kupljeno v Bosni ali Nemčiji, se s tem seveda ne bomo obremenjevali. Pač ni na našem dvorišču. A na podnebne spremembe imajo najbrž podoben vpliv.

Proizvodnja po urah

In na koncu še en pomemben vidik proizvodnje elektrike. Ponovimo: elektrike ne znamo shranjevati in je še dolgo ne bomo, zaradi česar se mora proizvodnja prilagajati urni porabi. Na zadnji sliki je prikaz podatkov o prevzemu (porabi) elektrike po podatkih sistemskega operaterja Slovenije, družbe Eles, ki skrbi za uravnavanje proizvodnje in porabe elektrike v državi. S sivo odebeljeno črto je označena skupna poraba po urah, in sicer kot dnevno povprečje delovnih dni v preteklem letu. Ta se giblje med 75 in 120 odstotki povprečne dnevne porabe. Nuklearna elektrarna posluje »v pasu«, torej vsako uro enako količino, za uravnavanje proizvodnje s porabo zaganjamo in ustavljamo hidro- in termoelektrarne, razliko pa pokrivamo z uvozom ali tudi izvozom morebitnih presežkov. Tako Teš kot hidroelektrarne so torej pomemben člen v oskrbi z elektriko in z njimi zagotavljamo stabilnost delovanja elektroenergetskega sistema.

In kako je s proizvodnjo perspektivnih sončnih elektrarn? Te seveda proizvajajo samo ob sončnih dnevih in še takrat z velikimi urnimi nihanji. Sredi dneva proizvodnja naraste tudi na trikratnik povprečne proizvodnje sončnega dne in seveda na nič ponoči (zaradi bolj nazornega prikaza, na sliki špice niso prikazane). Ker ta močno odstopa od gibanja porabe, sistem to danes uravnava s prilagajanjem Teša in hidroelektrarn, a to je seveda izvedljivo samo ob visokih proizvodnih kapacitetah iz teh dveh virov. Ponoči in pozimi je na voljo sicer tudi uvoz, a kot rečeno, takrat pač morajo tudi v Evropi zagnati termoelektrarne na plin in premog, pri katerih lahko proizvodnjo prilagajamo porabi. In nakopan lignit v Šoštanju je pravzaprav rezerva sistema na našem dvorišču, ki ga lahko uporabimo glede na potrebe.

Infografika Delo

Razprave, ki jih bomo imeli glede gradnje Jeka 2, morda niso pravilno usmerjene. Prvo ključno vprašanje je pravzaprav, kako bomo perspektivno zagotavljali prepotrebno električno energijo v zimskem času in kakšne imamo alternative. Za zdaj, na osnovi vseh informacij in znanih tehnoloških možnosti, je alternativa Jeku 2 samo uvoz in izjemno visoka energetska odvisnost od tujine (si strateško to lahko privoščimo?) ali močno znižanje porabe, spremembe navad ljudi in opuščanje vseh energetsko potratnih obratov. Ob spremljanju premikov državljanov v zadnjih prazničnih dneh lahko močno dvomimo, da so ljudje na to pripravljeni kljub načelnemu zavedanju o podnebnih spremembah. Zanimivi pa so tudi okvirni podatki o stroških proizvodnje elektrike iz posameznih vrst pridobivanja. Stroški iz Jeka 2 so ob učinkoviti finančni izvedbi dejansko cenejši kot iz sončnih elektrarn, upoštevaje vse stroške. Pa tudi dodatni stroški nadaljevanja obratovanja Teša niso previsoki v primerjavi s stroški, ki jih bomo imeli, tudi če Teš ustavimo. Ob tem pa nam zagotavlja še možnost prilagajanja proizvodnje porabi, kar bo s časom dobivalo vse večji pomen (ko bomo začeli tudi z vsemi dodatnimi stroški sončnih elektrarn obremenjevati predvsem slednje).

Seveda takšni zaključki odstopajo od standardnih in okoljsko želenih pogledov na problematiko energetike, a prav je, da damo na mizo vse dejanske stroške. In ne, da se prepričujemo, kako so nove tehnologije vse cenejše kot stari, umazani, ekološko sporni energenti – hkrati pa plačujemo vse dražjo elektriko.