V nadaljevanju preberite:

Miha Škerlavaj, ekonomist, profesor in praktik. Nedavno je izšla njegova knjiga Post-Heroic Leadership (Postherojsko vodenje). V njej, opirajoč se na kopico raziskav in serijo pogovorov Vodenje s posluhom, ki sta jih naredila z novinarko Anjo Hlača Ferjančič na Valu 202, zagovarja tezo, da časi nenehnih sprememb terjajo drugačne voditelje – voditelje, ki obvladujejo svoj ego in znajo vključevati raznolike ekspertize. S sodelavci je vključen v več mednarodnih raziskovalnih projektov in ima obsežne mednarodne izkušnje tako prek delavnic in usposabljanj kot tudi s svetovanjem strankam v Skandinaviji, srednji in vzhodni Evropi ter na Kitajskem. Njegove raziskave so požele zanimanje vodilnih svetovnih medijev.

V teoriji je zelo jasno, kakšen je avtokratski tip vodje. A v praksi napačni vzgibi »herojev« niso vedno enoznačni. Da nekoga vodi le potreba po moči, je lahko zelo dobro skrito. Kakšen je torej postherojski tip vodje?

To drži, predvsem ker živimo v časih socialnih omrežji, kjer je ego povsod viden, prav nič neobičajen. Upal pa bi si trditi, da v sami organizaciji ljudje prepoznajo vzorce, ki so napačni. Morda je zato navzven manj jasno, kdo so dobri vodje. Sami smo do ugotovitev v knjigi prišli tako, da sva s kolegico, novinarko Anjo Hlača Ferjančič, iskala in v oddaji predstavljala vodje, ki niso bili nujno tako prisotni v javnem prostoru, a za katere smo vedeli, da imajo dobre rezultate in jim te rezultate priznavajo tudi vsi deležniki v organizaciji.

Gre za manj vidne vodje, ki dokazano prispevajo k uspešnosti organizacije in znajo reševati kompleksne izzive. Skozi njihove zgodbe se je v različnih kontekstih, od zdravstva do proizvodnje, prehrane, energetike in IKT, pokazal skupen vzorec. To je, da gre za tip vodij, ki obvladujejo svoj ego, vodijo po načelu uslužnosti in da uporabljajo porazdeljeno vodenje, ki upošteva in vključuje v odločanje tudi druge. Kombinacijo deljenega in uslužnostnega vodenja v literaturi imenujemo postherojsko vodenje.

Kaj to pomeni v praksi?

Najbolj enostavno bi rekel, da gre pri uslužnostnem vodenju za obvladovanje svojega ega. To se kaže v različnih dimenzijah. S ponižnostjo recimo tako, da si ne prepisuješ individualnih zaslug, ki so v resnici zasluge kolektiva. Da znaš povabiti druge v soustvarjanje, da jih opolnomočiš, pa tudi, da znaš pokazati svoje šibke strani. Postherojski vodja v dimenziji porazdeljenega vodenja pa je tisti, ki poganja skupne procese. Vsi imamo ego, to je dejstvo, vse nekaj žene, tudi vodje. A manjši ko je ego, več je prostora za prispevek drugih.