V nadaljevanju preberite:

Od tistega ponedeljka v domačih in svetovnih medijih beremo zapise, ki osvetljujejo njegovo vlogo v svetu. Težko je napisati kaj, česar še nismo prebrali, razen če poskušamo spregovoriti z njegovimi besedami. (Mislim, da je pisatelj Roman Kukovič na družbenih omrežjih zapisal, da bi bilo precej drugače, če bi se mediji in vodilni politiki tako posvečali papežu in njegovim sporočilom v času njegovega življenja, ne zdaj, ko nas je zapustil.)

Čez dober mesec bo tudi pri nas izšla njegova knjiga Upanje (Beletrina), ki jo je napisal z italijanskim novinarjem in pisateljem Carlom Mussom. Sprva je bilo mišljeno, da bo izšla posthumno, a se je Frančišek odločil, da bo z njo začel jubilejno leto 2025, leto upanja. Knjiga je izšla že najmanj v 80 državah, v slovenščino jo je prevedel prevajalec, publicist in dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec.

»Dovolj dolgo je prebivala moja duša med ljudmi, ki sovražijo mir.« Tako papež Frančišek začne drugo poglavje knjige, v kateri z občutljivostjo in sočutjem govori o migrantih vsega sveta. Nekako čudno pretresljivo je brati te besede zdaj, ko je odšel. Kot da je odšel zadnji vplivni glasnik miru, zaščitnik vseh prebežnikov, zatiranih, revnih, bolnih, ranjenih v duši in telesu. Tisti, ki je nenehno opozarjal na besedi 'nikoli več'. Na velikonočno nedeljo je še zadnjič pozval k miru.

»Izseljevanje in vojna sta dve plati iste medalje,« pravi v knjigi. »Vojna je največja tovarna migrantov.«

»Kaj smo se še naučili iz zakladnice bolečega spomina mojega dedka Giovannija ter mnogih drugih dedov in očetov?« se sprašuje. »To, da vojne nikoli ne pustimo za sabo. Vojna je čisto blizu nas, še več: je v vsakem od nas. Vsaka vojna se namreč spočne v srcu.« Zato Bog vojne ne obstaja, pravi. »Bog je mir.«

- Znano je, da je bil velik nogometni navdušenec, čeprav pravi, da ni bil kaj prida igralec. »Takšne, kot sem jaz, v Buenos Airesu kličejo pata dura. Kar pomeni, da imam dve levi nogi. Pa sem kljub temu igral.« Pogosto so ga dali v gol, kar je zanimiva vloga, kot pravi: naučiš se zreti resničnosti v obraz in se soočati s problemi. Morda ti ni čisto jasno, od kod bo priletela žoga, toda kljub temu jo moraš prestreči.