Tudi crknjena mačka se odbije, ko pade na tla

Odgovor na različna vprašanja so iskali trije redni profesorji, Dušan Mramor, Črt Kostevc in Aljoša Valentinčič. Ker javnost pogovoru ni mogla slediti v živo, so dogodek posneli in ga postavili na svetovni splet.

Ob pandemiji se pojavljajo vprašanja, na katera ob dozdajšnjem poznavanju ne najdemo natančnih odgovorov in lahkih receptov, saj česa podobnega v tako velikem obsegu še nismo doživeli. Diskusija Centra za poslovno odličnost je bila organizirana z namenom, da bi razmišljanja in predvidevanja sodelujočih lahko pripomogla pri odločitvah gospodarstvenikov in odločanju na ravni države. Ob tem se zastavljajo vprašanja, ki so se še pred meseci zdela povsem nesmiselna. Denimo: koliko bi slovensko gospodarstvo stala popolna zamrznitev gospodarstva?
 

Koliko bi stala zamrznitev?

»Če Slovenija zamrzne za en dan,« odgovarja Aljoša Valentinčič, »podjetja skupno izgubijo približno 275 milijonov evrov dohodkov. Če prištejemo tudi dejavnosti samostojnih podjetnikov, je to še dodatnih 14 milijonov evrov. Gre za 11,5 milijona evrov dobička. Na celotni ravni pa bi izgubili 125 milijonov evrov BDP.« Valentinčič izpostavlja, da je za 0,50 odstotne točke tudi že poskočila zahtevana donosnost na slovenske obveznice. Višanje zahtevane donosnosti je posledica povečane splošne negotovosti, za podjetja pa to predstavlja dodatnih 66,5 milijona evrov stroškov obresti. Prav zaradi razsežnosti teh številk je izrednega pomena, da se na krizo odziva hitro in čim bolj učinkovito.

Že lani smo bili priča zmanjševanju gospodarske aktivnosti, zdaj se je pridružila še pandemija in krizo še pospešila. Dušan Mramor o negotovostih pred prihodom novega virusa: »Pretekla leta smo bili priča oblikovanju novega globalnega trgovinskega reda. Trump je s svojim pristopom America first prvi zarezal v trgovinski red, zatem pa so se bistveno spremenila pravila v svetovni ekonomiji na področju energetike, transporta, okolja ... Tukaj so še migracije in hitro slabšanje demografije oziroma staranje prebivalstva. Družbenopolitične spremembe so temu sledile in srečali smo se s porastom skrajnih politik. Za nas je relevantnega pomena tudi počasna Evropska unija, ki se znova zaspano odziva na spremembe.«

Vse negotovosti so zmanjševale rast BDP, pojav novega virusa je situacijo še dodatno zapletel. Mramor se v trenutni situaciji sprašuje, kako dolgo lahko zdrži gospodarstvo ali sploh družba v karanteni. Cepiva ni in v najboljšem primeru ga lahko pričakujemo v letu dni. Če bi karantena trajala šest mesecev, je veliko. Kaj šele eno leto, dodaja Mramor.

V primeru dolgotrajne karantene lahko pričakujemo drastične posledice in velik izpad BDP. V trenutni situaciji je precej odvisno tako od lokalnega in globalnega odziva na krizo; koliko nam bo uspelo nadomestiti zmanjšano razpoložljivost storitev in blaga in hkrati manjšega BDP.
 

Unija spi, ukrepi pa so prepuščeni državam članicam

EU, ZDA in Kitajska so se že odzvale na krizo. Črt Kostevc o dozdajšnjih ukrepih: »Večja gospodarstva so se na krizo odzvala zelo podobno. Po večini gre za dve stvari: prvič, za poskus večanja kreditov. S tem ciljajo, da banke prodajo čim več kreditov, obenem pa se poskuša razbremeniti podjetja in prebivalce z odloki plačila davkov in socialnih prispevkov. In drugič, tako ECB kot Fed sta se zavezala, da bosta zakupila več podjetniških obveznic. Na neki način so si vsi ukrepi sorodni, vendar pa institucije EU spet delujejo nekoliko počasneje. V primerjavi z drugimi državnimi institucijami sta dokaj anemična tako evropska komisija kot tudi ECB, večina ukrepov pa je posledično prepuščena državam članicam.« Pri izvajanju ukrepov so malce počasnejši tudi Američani, ki so kot pomemben ukrep nazadnje napovedali uvedbo »helikopterskega denarja«; šlo naj bi za 1000 dolarjev na prebivalca.

Kostevc v povezavi s helikopterskim denarjem pravi: »Fed si je zamislil, da helikopterskega denarja ne bi prejel bogatejši sloj prebivalstva, temveč revnejši. Slednji so bolj nagnjeni k potrošnji, zato bi to lahko spodbudilo potrošnjo.«



A vedeti je treba, da nimamo krize potrošnje, temveč krizo ponudbe. Dušan Mramor o krču dobavnih verig in helikopterskem denarju: »Na eni strani gre za krizo ponudbe, na drugi strani pa bo zaradi tega prišlo tudi do vprašanja, ali je dovolj povpraševanja. Kriza se kaže pri dobavnih verigah. Tudi če v obtok dodamo helikopterski denar, je možno, da podjetjem ne bo uspelo dobavljati zahtevanega. Zato bi bilo trenutno težavo smiselno nasloviti drugače.«

Trenuten šok se razlikuje tudi od zadnje globalne finančne krize. Kostevc izpostavlja dve razliki: »Leta 2008 se je težava razvila znotraj dejanskega sistema, medtem ko se sedaj srečujemo s popolnoma eksogenim šokom. Seveda je ključna razlika tudi narava krize, kajti takrat je šlo v prvi vrsti za krizo povpraševanja.«
 

Dejanski učinek krize prihaja po poteh dobavne verige

Kitajska se je ustoličila kot center svetovne proizvodnje. Če trpi Kitajska, bomo to zagotovo čutili tudi drugod po svetu. Indeks, ki ga sestavljajo z anketiranjem nabavnih menedžerjev, je na Kitajskem padel na zgodovinsko najnižjo raven; tako nizko ni bil niti leta 2008. Od Kitajske je izrazito odvisen sektor avtomobilizma, precejšen učinek lahko pričakujeta še računalništvo in elektronika, ki četrtino svojih izdelkov dobita iz Kitajske.

Kostevc na temo naknadnih učinkov pravi: »Hitro je bilo jasno, katere dobavne verige bodo zaradi šoka na Kitajskem najbolj prizadete. Zamašek, ki je nastal, se bo širil skozi celotno verigo in povezane panoge. Izdelki pa ne bodo prišli do nadaljnje faze, bodisi zaradi logistike bodisi zato, ker je zastala proizvodnja. Ko se bo to začelo resnično kazati, se bo videl tudi celoten učinek na ponudbeni strani. Posledično bo zastala potrošnja trajnih dobrin, česar s helikopterskim denarjem ni mogoče reševati. Helikopterski denar je dobro orodje za reševanje panike v zvezi z dnevno potrošnjo, vendar ne bo pomagal v primeru potrošnje dolgoročnih dobrin.«
 

Predatorstvo, krizno dobičkarstvo

Čeprav se dejanski učinek še ni pokazal, se strah na finančnih trgih že pojavlja. Aljoša Valentinčič o temeljnih problemih v trenutni situaciji: »Strah je že prisoten na vseh svetovnih trgih in to je v teh razmerah normalen odziv. Današnje stanje je približno tam, kjer smo bili leta 2011, torej smo do zdaj že izgubili krepkih devet let, kar je hkrati največji padec po letu 1987. Obseg tveganja na trgih je podoben kot leta 2009, indeks volatilnosti pa je tako rekoč na isti ravni kot novembra 2008. Imamo resen negativen pojav, ki se odseva na variabilnosti finančnih trgov. Kapitalski trgi padejo, nato so nekaj časa variabilni, zatem pa se spet dvignejo. Učbeniška prispodoba temu je odboj crknjene mačke, ki se ob padcu na tla prav tako odbije.«

Dušan Mramor o trenutnih finančnih trgih in omejitvah kriznega dobičkarstva: »Srečujemo se s predatorstvom oziroma kriznim dobičkarstvom, ki je pogodu velikim igralcem na trgu. Niso le mali in razpršeni investitorji tisti, ki povzročajo volatilnost, kajti največji investitorji znajo takšne situacije dobro izkoristiti. Trg kapitala je v trenutnih razmerah v funkciji nečesa drugega, kot je bil v osnovi ustvarjen, zato so v takšnih časih, celo na ravni EU, smiselne določene omejitve. V Sloveniji podobne omejitve na delniških trgih že imamo; če tečaj pade za več kot 10 odstotkov, se trgovanje prekine za 15 minut. Prepričan sem, da bi potrebovali močnejše ukrepe, ki bi jih bilo treba doseči med predsedovanjem svetu EU.«
 

Slovenija v boljši kondiciji kot pred zadnjo krizo

Kostevc opozarja, da je Slovenija, tako kot večina svetovnih gospodarstev, izvozno naravnana. Z dobrim 30-odstotnim deležem uvoza v bruto izvozu je domača proizvodnja zelo odvisna od uvoza, kar pomeni določeno tveganje. Uvoz bo zdaj pogosteje zastajal, saj se bodo motnje v proizvodnjah dogajale povsod po svetu.

Po Valentinčičevih besedah so države na motnje v proizvodnjah in nemire različno pripravljene. Čeprav so ukrepi držav po eni strani zelo sorodni, se številke na drugi strani razlikujejo. Velika Britanija je za preprečitev zamrznitve gospodarstva namenila šestino svojega BDP. Če to prilagodimo v številke Slovenije, bi nas enak ukrep stal 7,5 milijarde evrov, kar pomeni, da imamo še prostora in je v prihodnje smiselno razmišljati tudi o večjih ukrepih.

Trenutna zadolženost Slovenije je svetla točka in se giblje v zdravih mejah. Kostevc spomni, da je Slovenija leto pred krizo imela 22-odstotni dolg v BDP, po reševanju bank pa je dolg na vrhuncu dosegel 82,6 odstotka BDP. Trenutni dolg države predstavlja slabih 70 odstotkov BDP, skupno ga je za 32,5 milijarde evrov. Za primerjavo: sosednja Italija ima kar 130-odstotni delež dolga v BDP. Italija je že napovedala ukrepe za podporo gospodarstva; napovedanim ukrepom evropska komisija ni nasprotovala. Govorniki so prav zato prepričani, da komisija Sloveniji ne bo omejevala ukrepov, konvergenčni kriteriji pa bodo sproščeni.
Črt Kostevc o morebitnih odzivih vlade: »Zdaj je na vladi, da oblikuje ukrepe, predvsem pa nikakor ne sme dati občutka, kako dolgo naj bi kriza trajala. Geslo se mora glasiti: gospodarstvo bomo podpirali tako dolgo, kot bo potrebno.«

Mramor glede primerjave trenutne krize z zadnjo krizo dodaja: »Leta 2008 so bila zadolžena predvsem podjetja, medtem ko država in prebivalstvo nista bila. Takrat je država prevzela veliko obveznosti od podjetij, ki so bila zadolžena nad povprečjem EU. Trenutno je situacija obratna: zadolžena je država, medtem ko so podjetja in prebivalci ohranili konservativno držo financiranja. Kar zadeva zadolženost, smo v boljši kondiciji. Seveda velikega prostora za državo ni, je pa prostor za podjetja. Podjetja in državljani še imajo prostor, da se dodatno zadolžijo, država pa je pri zadolževanju bolj omejena. Ne glede na omejitve zadolževanja pa mora država zagotoviti, da bo podpora gospodarstvu stalna in kolikor bo pač potrebna.«
 

Podjetjem zdaj koristi konservativna struktura financiranja

Slovenska podjetja so v preteklih petih letih ohranjala konservativno strukturo financiranja, kar jim bo zdaj prišlo zelo prav. Prav tako je nakopičenega precej denarja, struktura aktive pa je bolj konservativna kot kadarkoli prej. V povprečju denar predstavlja 6 odstotkov aktive, delež se poveča na 13 odstotkov, če se prištejejo še kratkoročne finančne naložbe, pravi Valentinčič.
Glede zadolževanja podjetij pa izpostavlja, da imajo podjetja še rezerve pri zadolževanju. Razmerje med bruto finančnim dolgom in denarnim tokom se trenutno v povprečju giblje pod 3; za primerjavo, leto pred krizo se je isto razmerje gibalo okoli 4,5. Podjetja imajo tako še približno eno točko rezerve do dopustnega stanja, kar pomeni, da se lahko skupno obremenijo za dodatnih 8 do 9 milijard evrov finančnega dolga. Celoten finančen dolg bi takrat znašal slabih 35 milijard evrov, kar je obenem dolg podjetij, ne da bi bile ogrožene njihove bonitetne ocene.

V obdobju po krizi so se podjetja izogibala novim lastniškim virom na trgu kapitala. Ta segment je ostal praktično zamrznjen. Po Valentinčičevih besedah gre za področje, kjer bi se prav tako lahko uvedle spodbude.
 

Ključno je, da podjetja preživijo

Določitev skupne vsote ukrepov ni bistvena, kajti država mora narediti, karkoli je potrebno, da ohrani vsa podjetja, ki v normalnih razmerah uspešno poslujejo.

Dušan Mramor glede ohranjanja podjetij še poudarja: »Zdaj je smiselno, da si podjetja delajo denarne rezerve za preživetje in dividend ne izplačujejo. Kritično bi bilo izgubiti podjetja in dobavne verige, kajti ko se te strgajo, je proces ponovne vzpostavitve zelo dolg.« S tem se strinja tudi Valentinčič: »Izredno težko je povedati, kaj narediti v trenutni situaciji. Če je investicijskih možnosti manj, je prav, da so dividende visoke, vseeno pa so podjetja bolj varna, če se dobiček zadrži.«

Aljoša Valentinčič o možnih ukrepih v dani situaciji: »Za pomiritev stanja je nadvse smiseln odlok o pokritju različnih obveznosti. Je eden od ukrepov, ki je relativno poceni, učinek pa bi bil lahko izredno velik. Pokrivanje posojil, ki prebivalstvo najbolj tarejo, bi stalo 18 milijonov evrov na mesec. Za pokritje posojil podjetij bi to znašalo še približno 17 milijonov evrov na mesec, kar je prav tako poceni ukrep, če upoštevamo še psihološki učinek. Pri helikopterskem denarju se pojavlja občutek podarjanja, v tem primeru pa bi lahko posamezniki še vedno operirali s svojim denarjem.«

Dušan Mramor: »Država naj cilja na dva konca. Na eni strani naj se ukvarja s pretrganimi dobaviteljskimi verigami, kajti ne sme se dogajati, da podjetja prekinejo proizvodnjo, ker nimajo dobave. Na drugi strani pa mora nasloviti vprašanje spodbujanja povpraševanja.« Mramor še dodaja, da je ob tem izrednega pomena, da so ukrepi dobro kalibrirani in so ciljani na tiste, ki pomoč dejansko potrebujejo. Z namenom večje uspešnosti pri ciljanju upravičenih podjetij se lahko pritegne tiste, ki imajo največ informacij o teh podjetij, kar so običajno banke. Po Mramorjevih besedah se je z bankami v preteklosti na tak način že sodelovalo.

Neposredno subvencioniranje ali zmanjšanje davkov je lahko dobro zapisano, vendar če se ne bo pravilno zadelo in se ne bo pomagalo podjetjem, ki to zares potrebujejo, potem ne bo pravega učinka. Denar se bo stekel k tistim, ki ga ne potrebujejo. Tako bomo hitro izgubili podjetja, kar bi podaljšalo krizo, še dodaja Mramor.
 

BDP

Če bo gospodarstvo pol leta stagniralo, potem blaga in storitev ne bo na razpolago, kar bo BDP seveda zmanjšalo. Mramor o nadomeščanju izpada BDP: »Samo zelo ostri ukrepi lahko izboljšajo BDP, ki se meri na letni ravni. Ostre ukrepe je zdaj mogoče videti na Kitajskem, kjer so v karanteno dali celoten Peking. Proizvodnja se znotraj te karantene znova vzpostavlja. Jeklarski izdelki se proizvajajo 24 ur na dan. Dela se v izmenah. Kitajska želi tako nadomestiti izgubo. Česa takšnega pa ne moramo pričakovati v zahodnih državah, kvečjemu se lahko uvedejo delovne sobote in manj dni dopustov.«

Kriza se lahko ob napačnih reakcijah poglobi tako, da se zelo dolgo ne bomo izkopali. Tudi če se država pravilno odzove, imamo še vedno probleme, ki so bili tu že pred pojavom virusa.