Travme ne razumeš, dokler je ne doživiš

Videl je, kako se spreminja zgodovina, jo dokumentiral in skupaj s tremi prijatelji postal eden najbolj prepoznavnih svetovnih fotografov. Greg Marinovich ima hrvaške prednike, odraščal je v Južni Afriki, nato prepotoval svet, zadnja leta živi v ZDA. Leta 1991 je prejel Pulitzerjevo nagrado, a zaradi iste fotografije je bil nanj jezen Nelson Mandela. Kriznih žarišč ne obiskuje več, raje poučuje fotografiranje na bostonski univerzi.

Med južnoafriškim prehodom iz apartheida v demokracijo je bil skupaj s Kevinom Carterjem, Kenom Oosterbroekom in Joãom Silvo del fotografskega kluba Bang Bang (The Bang Bang Club). Njihove fotografije so pretresale svetovno javnost, zato so tudi sami postali zvezdniki v časopisnih prispevkih, knjigah in filmih. Toda njihov blagoslov je bil hkrati prekletstvo. Zaradi smrti, telesnih poškodb in psihičnih travm kluba Bang Bang že dolgo ni več. Kako hitro lahko ugasne človeško življenje, so spoznali pred štiriindvajsetimi leti, saj je 18. aprila 1994 zaradi strelnih ran umrl Oosterbroek, le nekaj metrov stran je obležal Marinovich, vendar je kljub hudim poškodbam preživel.

Zaradi nenehnih telesnih in duševnih ran je Marinovich pet let kasneje začel zavračati naročila za fotografiranje vojnih žarišč in se z družino ustalil v Bostonu. Pogovarjala sva se po telefonu, potem ko je za pogovor predlagal precej nenavadno uro – nekaj minut pred šesto uro zjutraj po lokalnem času.

Zakaj ste izbrali tako zgodnjo uro?

Vedno vstajam zgodaj, v zadnjem obdobju še toliko bolj, ker več pišem.

Pišete nove spomine s kriznih žarišč?

Ne gre za moje spomine, ampak za spomine moje mame. To bo zgodba o njenem skrivnem življenju in zloglasnem umoru.

Težko se izognem podvprašanju – kakšnem skrivnem življenju in zloglasnem umoru?

Če vam povem preveč, nima smisla, da pišem naprej. Trenutno sem nekje na dveh tretjinah zgodbe, a me jezi, ker napredujem precej počasi.

Imate zjutraj najboljši navdih za pisanje?

Najraje pišem zgodaj zjutraj, tudi ob treh ali štirih, a ne toliko zaradi navdiha, ampak zato, ker je to najbolj miren del dneva. Nihče te ne kliče, nihče ne potrebuje tvoje pozornosti, zato obstaja samo tiha vez med teboj in tvojim delom. Tudi ko sem pisal knjigi o klubu Bang Bang in pokolu Marikana, sem vstajal ob štirih zjutraj, šel teč in potem začel pisati.

Če malce prej niste želeli razkriti skrivnosti vaše matere, lahko predstavite vsaj korenine vaše družine?

Prihaja iz Dalmacije, blizu meje z Bosno in Hercegovino, zato mislim, da je del mojih prednikov tudi Bošnjakov, toda najpreprosteje je, če rečem, da naša družina prihaja iz Hrvaške.

Kolikokrat ste že obiskali Hrvaško?

Kar nekajkrat, tako zasebno kot profesionalno. Bil sem denimo v Dubrovniku med vojaškim obleganjem. Tedanji župan je bil dober prijatelj mojega pokojnega očeta, zato sem uporabil to povezavo, da sem iz Dubrovnika lažje pošiljal fotografije.


Imate še sorodnike na Hrvaškem?

V stiku sem z bratrancem s Pelješca. Malce govorim hrvaško, ravno toliko, da se lahko pomenim osnovne stvari. Precej več razumem, saj lahko v hrvaščini berem tudi časopis.

Koliko vam je znanje hrvaščine pomagalo med fotografiranjem jugoslovanske vojne?

Ker sem razumel precej več kot novinarski kolegi iz tujine, sem bil v prednosti, toda včasih sem bil tudi v težavah, ker so nekateri mislili, da preveč vem in da imam notranje informacije. Še posebno težko sem pridobil zaupanje na srbski strani.

Zaradi znanja domačega jezika sem pridobil tudi številne povezave z vojaki. Najhuje je bilo na gori Papuk. Nekatere vojne zločine sem videl na lastne oči, za druge sem slišal pozneje. Eden od vojakov mi je povsem mirno razlagal, kaj vse je požgal s kolegi, jaz pa sem bil tam, jih poslušal in spremljal.

Kako se človek počuti, ko vidi takšne prizore?

Težko, ker to je bila zares umazana vojna. Vidiš pokole, brutalnost, trpeče civiliste … Čudna čustva, naporna, utesnjujoča … Malce lažje mi je bilo samo zato, ker nisem čutil, da je to moja domovina. Bil sem tujec, čeprav so me v Južni Afriki vzgojili kot Jugoslovana.

Takrat sicer nisem bil več tako mlad, a še vedno sem bil naiven fotoreporter. Najprej sem šel na Hrvaško, da obiščem kraje mojih prednikov. Po mamini strani je del družine iz bližine Osijeka in Vukovarja, a ker nisem mogel priti do nje, je bilo sprva zaskrbljujoče, toda ni me prizadelo. Enako velja za mojega pokojnega strica v Dubrovniku, saj je umrl zaradi srčnega zastoja, ker ga je bilo med obleganjem preveč strah. In čeprav je bilo naporno, sem čutil, da ne pripadam temu okolju.

Zakaj?

Verjetno je razlog v kulturnih razlikah. Z novinarskimi in fotografskimi prijatelji iz Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine sem se dobro razumel, vendar smo imeli drugačno ozadje in zanimanja. Domačini so se pogovarjali o Crveni zvezdi in Hajduku, toda meni se niti sanjalo ni, kdo je njihov kapetan. Vsi so govorili tudi o košarki, vendar je košarka zame povsem drug planet. Vse to so stvari, o katerih so se pogovarjali okoli mene, a zame niso imele nobene vrednosti.

Ste imeli zaradi čustvene odtujenosti vsaj pogled na širšo sliko, zakaj se med seboj pobijajo nekdanji bratje in sestre?

V nekdanji skupni državi niso bili samo prijatelji, ampak so imeli tudi ogromno porok med ljudmi različnih narodnosti in veroizpovedi. Boter mojega sina je Bošnjak iz Tuzle, in ker je bila njegova mama Hrvatica, oče pa Musliman, so bili med vojno deležni številnih nasprotovanj. Vi Slovenci ste bili malce odmaknjeni, toda drugje so med ljudmi prevladovala nasprotja in ne njihove podobnosti. Namesto ljubezni so na žalost raje izbrali sovraštvo.

V Bosni in Hercegovini ste znova fotografirali leta 2012. Kaj se je spremenilo v tem obdobju?

Obleganja ni več, prav tako ni več vojaške nevarnosti, vendar obstaja podoben občutek kot med vojno. Etnično čiščenje je bilo na nekaterih območjih zares uspešno, saj so ljudje popolnoma ločeni, marsikdo pa se ne more vrniti v nekdanji dom. Leta 2008 sem na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini te kraje obiskal tudi z ženo in otroki, toda v bližini Gospića smo lahko še vedno videli sveže pogorele hiše in sovražne grafite. Čeprav sta minili več kot dve desetletji, je sovraštvo ostalo.

Prehaja sovraštvo z očetov na sinove?

Na žalost. Morda bi bilo bolje, če bi maršal Tito preživel vsaj še eno desetletje, saj bi tako lažje odrasla nova generacija brez spomina na sovraštvo in bratske zločine iz druge svetovne vojne.

Veliko hudega ste videli tudi doma v Južni Afriki, kamor so se iz Hrvaške preselili vaši stari starši. Toda najprej me zanima, ali je resnična zgodba, da je bila vaša babica soseda Nelsona Mandele?

Povsem resnična! Nelson Mandela je delal na sosednji kmetiji kot vrtnar, a ta kmetija je bila v resnici zgolj krinka za delovanje prepovedane komunistične partije (SACP). Babičina hiša in kmetija sta imeli isti dovoz do glavne ceste, ob kateri so puščali ustekleničeno mleko. Mandela je šel vsak dan ponj, spotoma pa je mleko prinesel še za babico. Pripovedovala nam je, kako prijazen fant je bil, čeprav je bila strastna rasistka in je o temnopoltih ljudeh govorila zelo grdo. Tedanji jugoslovanski priseljenci v Južni Afriki so bili vsi po vrsti rasisti. Ne spomnim se niti enega drugačnega.

Zakaj?

Razlogi so enaki kot pri jugoslovanski vojni. Skriti so v tribalizmu, sektaštvu in večtisočletnemu strahu, da nihče ne bo poskrbel za nas, zato moramo za preživetje ostati skupaj s svojo družino, klanom ali plemenom. To je vir rasizma povsod po svetu. Jugoslovani v Južni Afriki so imeli drugačno vero, raso in kulturo, zato temnopoltih niso videli kot svojih bratov, takšne okvirje pa je zelo težko preseči.

Kako je rasizem vplival na vašo generacijo?

Moraš sprejeti odločitev. Večina mojih sošolcev je bila rasistična in takšni so ostali še mnoga leta kasneje. Mislim, da v razredu edini nisem bil rasist, kar ni tako nerazumljivo, saj je bilo to obdobje rasne segregacije in apartheida.

In kdaj ste to okolje začeli fotografirati?

Sprva niti nisem vedel, kaj naj počnem. Bil sem mesar, kar je bila tipična služba jugoslovanskih priseljencev v Južni Afriki. Tudi drugi moški v moji družini so bili mesarji, toda to delo sem sovražil. Imel sem le željo, da bi izrazil tisto, kar sem videl okoli sebe. Fotografirati sem začel šele pri petindvajsetih, ko sem se z odhodom v Bocvano izognil služenju vojaškega roka in sem tam fotografiral podeželsko življenje.

Ko sem prišel domov, mi je pogostejše fotografiranje omogočila šele sreča v nesreči. Ukradli so mi fotografski aparat Nikon, toda ker je bil zavarovan, sem dobil denar za precej boljši aparat iz druge roke. Tako sem delal boljše posnetke in kmalu vzljubil fotografiranje.

To je bilo tudi obdobje, ko so iz zapora izpustili Mandelo, nakar se je začel krvavi spopad za oblast. V tako napetem ozračju se je bilo nemogoče izogniti nasilju. Odločilni trenutek se je dogodil, ko sem odšel v Soweto in fotografiral umor civilista.

Je takrat nastala fotografija, ko so z udarci in mačetami pokončali nemočnega in ležečega moškega?

Prav takrat. Prvič v življenju sem videl takšno nasilje in pretep, toda najbolj šokantno je, da sem bil povsem zraven umora, a me v želji za čim boljšo fotografijo to sploh ni motilo. Takšna spoznanja nikakor niso prijetna. Kmalu zatem me je udarilo še vprašanje, zakaj mu vendar nisem pomagal.


Bi mu sploh lahko?

To ni pomembno. Pomembno vprašanje je samo, ali sem skušal pomagati človeku v nevarnosti. In kakšna oseba sem.

Kaj ste si odgovorili?

Težko povem natančno, spomnim se samo, da sem skušal živeti naprej. Ko sem razvil fotografije, sta me takoj najeli agenciji AP in Sigma, zato sem novo nasilje fotografiral že takoj naslednji dan. Spal sem zelo slabo, imel nočne more, ki si jih ne spomnim več. Bil sem tudi v depresiji, kar sem spoznal mnogo prepozno.

Mesec dni kasneje sem bil priča enakemu dogodku. Tedaj sem skušal pomagati, toda brez vsakega učinka. Človeka so ubili in leto kasneje sem za to fotografijo prejel Pulitzerjevo nagrado.

Govorite o fotografiji gorečega moža, ki mu z mačeto razkosajo glavo?

Da.


Nelson Mandela je bil kritičen do te fotografije, češ da želite kot belec pokazati, kako njegova politična stranka, ki naj bi bila odgovorna za umor, zaradi brutalnosti ni primerna za vodenje Južne Afrike.

Ni govoril o brutalnosti, ampak da sem skušal njegovo stranko ANC prikazati v slabi luči. Bil sem jezen, toda takšni so odgovori politikov.

Kakšna je vaša sodba Mandelove zapuščine?

Še najbolj sem kritičen do tega, česar ni storil, a če pogledamo, kaj se dogaja z Južno Afriko po njegovi smrti, ga zelo pogrešamo. V primerjavi z vsemi sedanjimi političnimi idioti je bil fantastičen vodja.

Južnoafriškega prehoda iz apartheida v demokracijo niste fotografirali sami, saj ste bili del slavne četverice kluba Bang Bang. Kako ste se spoznali?

Kena Oosterbroeka sem spoznal konec osemdesetih prek brata, ker sta bila sodelavca pri časopisu The Star. Še prej sem leta 1983 spoznal Kevina Carterja, ker se je družil z mojim bratom in sva se hitro ujela. Zadnjega smo leta 1990 spoznali Joãa Silvo. Nekoč je med spopadi v mestu Alexandra prišel z motorjem, toda njegov motor nikakor ni bil primeren za tedanje razmere, zato sem mu ponudil sovoznikov sedež v mojem avtomobilu. Od takrat sva prijatelja.

Kako ste počutili v tistem obdobju? Stresno ali živo?

Odvisno od dneva. Zagotovo sem se počutil živo in poln adrenalina, saj smo spremljali spreminjanje zgodovine. Enako kot so v Jugoslaviji mislili, da bo Tito večno živel, smo tudi v Južni Afriki razmišljali, kako bo apartheid večen, toda kar naenkrat ga ni bilo več. Prihajala je sprememba, a nihče ni vedel, kakšna bo ta sprememba. Seveda je bilo tudi veliko stresa, saj smo iz dneva v dan fotografirali krute spopade in mrtve ljudi.

Kdaj ste spoznali, da lahko tudi sami postanete žrtev in ne samo priča?

Že mnogo prej v rezervatih za temnopolte. Imel sem varnostno spremstvo, ker mi je sledila skrivna policija. Enako je bilo v Bocvani in Namibiji, kjer me je policija obtožila, da sem vohun, ker sem sodeloval z gverilskimi skupinami. Da bi me spustili, sem jim obljubil informacije, toda bile so napačne, zato sem jih moral predstaviti tako, da me niso razkrinkali.

Toda nekaj je, ko ti grozi aretacija, povsem drugo pa, ko doživiš oborožene spopade. V njih nisem bil neposredno vpleten, ker so na novinarje gledali kot na dobre ljudi, ki lahko predstavijo njihovo zgodbo, a vseeno je bila v nevarnosti tudi moja glava. Leta 1992 sem bil v rezervatu Ciskei ujet v spopad z avtomatskim orožjem med več tisoč ljudmi. Naboji so leteli nad menoj, zato sem se skušal kar ugrezniti v zemljo, a nisem se imel kam. Na srečo me niso zadeli in naredil sem nekaj izrednih fotografij. Podobno je bilo dve leti kasneje v rezervatu Bophuthatswana, ko je vanj prišla skrajna desničarska skupina, toda z nekaj spretnosti mi ji uspelo zbežati.

Toda 18. aprila 1994 niste ubežali. V strelskem obračunu so vas ranili in ubili Kena Oosterbroeka.

Očitno je moralo doleteti tudi nas. Tri mesece pred tem so ubili fotografa in našega prijatelja Abdula Šarifa in prvič smo spoznali, da nismo nesmrtni.

Na nas so streljali fantje iz mirovniške vojske. Resda nam niso želeli nič hudega, toda zaradi ogromnega strahu so začeli streljati kar na slepo. Ken je umrl, mene pa so zadeli v prsni koš, zadnjico in roko, zato sem komaj preživel. Zaradi Kena smo bili povsem šokirani, ker prej dolgo ni fotografiral, ampak je bil več v pisarni. Mnogo pogosteje smo glavo na pladnju nosili mi trije z Joãom in Kevinom.

Kakšna je bolečina, ko te zadene naboj?

Precej hujša od pričakovanj, saj kar žari po telesu. Hollywood nas v filmih na kaj takšnega zagotovo ni pripravil.

Toda ta bolečina me je na poseben način odrešila občutka krivde, ker sem nenehno fotografiral stisko in umiranje drugih. Pogledi, ki odhajajo ali pa so prav tisti trenutek ostali brez otroka ali prijatelja, ostanejo s teboj. To je bil grd občutek olajšanja in moja pokora.

Kmalu zatem je samomor storil še Kevin Carter. Resnično zato, ker ni zdržal očitkov krivde, češ da ni pomagal umirajočemu otroku v Sudanu?

Občutek krivde je bil samo del celotne zgodbe, potem ko je padel v globoko odvisnost od drog. Mešal je marihuano, kokain in številne druge droge. Njegove življenje je razpadalo, spopadal se je z depresijo, nikakor pa ni zmogel prenesti očitkov, ki so sledili po njegovi Pulitzerjevi nagradi in izjemni fotografiji otroka in jastreba v Sudanu. Zaradi vsega se je odločil za samomor … In tudi zato je treba opozarjati, kako veliko nevarnost predstavljajo droge.

Ampak tisti, ki so bili zraven v Sudanu, trdijo, da otrok ni bil v smrtni nevarnosti in da je bila njegova družina v bližini.

V resnici je tisti jastreb predstavljal samo veliko simbolike in nobene smrtne nevarnosti. Kljub temu ga je preganjala krivda, ker otroka po fotografiranju ni odnesel bliže k družini. Tako je samo odšel, ne da bi storil vsaj nekaj, kar bi pomirilo njegov moralni kompas. Samomor je naredil, ker mu ni uspelo potlačiti slabe vesti in se je počutil kot napaka. Vedel je sicer, da droge niso primerne za lajšanje depresije in kako neobzirni znajo biti mediji, toda preprosto ni več zdržal.


Zdaj ste od četverice samo še vi živi in zdravi, saj je João Silva leta 2010 ostal brez nog, ker je stopil na mino v Afganistanu.

João je bil od vseh nas najbolj neustrašen fotograf. Vedno se je znal izogniti poškodbam, čeprav je bil nenehno v prvih vrstah vojaških bitk. Sprva smo se celo šalili, kako je sploh možno, da edini med nami ni bil nikoli zadet ali ranjen. Na žalost je nastradal leta 2010, ko je stopil na mino. Poškodbe so bile strašljive. Ni izgubil samo nog, ampak je imel številne poškodbe notranjih organov in možganov. V zadnjih letih je bil že večkrat na smrtni postelji.

Kako je trenutno?

Dobro, vsaj za njegovo stanje, čeprav nihče od naju ne bi trdil, da se počuti dobro, če bi bil brez nog in bi imel takšne bolečine. Nevarno je tudi, ker mora vseskozi jemati močne protibolečinske tablete. Kljub temu se nekako prebija skozi življenje.

Kdaj ste vi spoznali, da na fotografski sprožilec ne boste več pritiskali v vojnah?

Prav tako v Afganistanu, vendar že leta 1999. V nadzornem stolpu so nas napadli talibani in vse je letelo naokoli. Zidaki so me zadeli v glavo, toda reševalci se nam niso mogli približati več ur. Imel sem presekano lice, izgubil sem več zob, vse je bilo krvavo. Na koncu mi je pomagal vojak brez zdravniške izobrazbe, bil je samouk iz drugih bitk. Ko me je za silo oskrboval na neki umazani in majavi šolski klopi, sem si dokončno rekel: 'Dovolj je bilo. To je preveč neumno početje.'

Videli ste Afganistan, jugoslovansko vojno, spopade med Izraelci in Palestinci, grozote v Južni Afriki … Si znate razložiti, zakaj obstajajo vsa ta grozodejstva?

Ljudje nismo ravno najbolj pametna živa bitja in nenehno sprejemamo slabe odločitve. Očitno je tudi, da je povsem zbledelo zlato obdobje miru, ki je zajelo precejšen del sveta po koncu druge svetovne vojne. Zadnja leta živim v Združenih državah Amerike, ki so najlepši dokaz, kako hitro ljudje izberejo umazanijo in sovraštvo. Ves planet se vse bolj nagiba na desno politično stran, kar je žalostno, a ne tudi nepričakovano.


Verjamete v plemenito idejo, da lahko dobra fotografija spremeni družbo?

Ne, nikakor. V zadnjih letih sem bil vpleten preiskavo o pokolu Marikana, potem ko je južnoafriška policija leta 2012 ubila 34 stavkajočih rudarjev. Novinarski prispevki in naša knjiga so pripomogli k boljšemu razumevanju ozadja, toda odgovorni ljudje niso nikoli nosili posledic, predsednikovo opravičilo pa je bilo zelo medlo. Novinarji in fotografi lahko kvečjemu kaj premaknemo, a povsem spremeniti ne moremo.

Kako se v vojnah spremenimo ljudje?

Tisti, ki imajo v sebi skrito agresijo, gredo v vojsko, predvsem to velja za vojake na strani agresorja. Civilisti so nemalokrat precej pogumni in se agresorju uprejo, kar pa žal ni preveč dober način za preživetje. In če vojna prinese kaj dobrega, je vsaj to, da med vojno padejo vse maske. Takrat najlepše vidiš, kakšni so ljudje v resnici. Nekateri ne skrivajo več sovraštva, a še več ljudi pokaže pravi pogum, herojstvo, požrtvovalnost in sočutje.

Pripovedujete te zgodbe tudi vašim otrokom?

Malo so še premajhni. Verjetno bo drugače, ko bodo lahko prebrali moje knjige.

Kakšen je vaš sedanji svet fotografije?

Preživljam se s poučevanjem na bostonski univerzi, zato nisem več odvisen od agencijskih naročil. Še dobro, kajti novinarsko fotografiranje je v katastrofalnem stanju, ker bi vsi radi vse zastonj. Na srečo se trend počasi obrača, ker je na trgu preveč lažnih fotografij in videoposnetkov, zato resni mediji spet iščejo verodostojne fotografije. Problem je, ker je podcenjena celotna fotografska obrt. Vsi mislijo, da lahko dobro fotografijo naredijo kar z mobilnim telefonom, čeprav prava fotografija zahteva znanje in izkušnje, nikakor pa ni to samo večkratno pritiskanje na sprožilec.

Kaj je v tej zmedi selfi?

Žal mi je, da nimam selfijev iz mladostniških dni, da bi imel več fotografij, ko sem bil še suh in z lasmi. Ampak to je del moderne civilizacije, ki časti individualnost in lastno podobo. Še najbolje bi bilo, če bi amaterji delali selfije, profesionalci pa prave fotografske zgodbe.

Potem vaša četverica Bang Bang nima nobenega selfija?

V resnici ne obstaja nobena naša skupna fotografija, ker na nobeni misiji nismo bili skupaj. Vedno je nekdo manjkal, ker je fotografiral kje drugje. O klubu Bang Bang si ljudje mislijo veliko stvari, ki nimajo nobene povezave z resničnostjo.

Ste pa zato skupaj upodobljeni v filmu The Bang Bang Club.

Ta film je navadno sranje.

Kaj je narobe z njim?

Niti ne vem natančno, ker končnega filma nikoli nisem videl. Gledal sem tri predhodne verzije, v katerih je bilo ogromno napak in pretiravanja, toda mojih pripomb niso upoštevali. Takšen je pač filmski svet. Še dobro, da sem se odstranil, ker če bi ostal preblizu, bi bil še slabše volje. Kljub temu je bilo med igralci precej dobrih ljudi.

Zakaj ustvarjalci niso poslušali vaših pripomb?

Ker so prepametni. Z Joãom sva bila svetovalca na snemanju, toda ker pri filmu nisva imela nobenih pravic, jih nisva mogla prisiliti, da odstranijo izmišljene dogodke. Nekateri deli filma so seveda resnični, toda prepletajo se s povsem zavajajočimi kadri.

Kako je film spremenil vaše življenje?

Ime Bang Bang je postalo prepoznavno predvsem po Kevinovi smrti in ne zaradi filma. Kasneje je odmevala še knjiga The Bang-Bang Club in reportaža o našem delu novinarja Scotta MacLeoda v reviji Time.


Toda ali ni nekaj narobe z novinarstvom, če ni v ospredju zgodba, ampak novinarji ali fotografi?

Popolnoma se strinjam! In tudi to je problem sodobnega novinarstva. Tako imam študente, ki hočejo postati vojni fotografi samo zaradi tega neumnega filma. In ko jih vprašam, ali so prebrali knjigo, vsi zanikajo, čeprav bi dobili precej realnejši občutek, kaj pomeni stati sredi vojne.

Kako napačna je njihova predstava?

Največja past vojnega fotografiranja je, da nikoli ne veš, kako se boš soočil s kruto realnostjo. Nobena posebnost ni, da se v teoriji naučiš, kaj je dobra ali slaba vojna fotografija, prav tako ni glavno vprašanje, kako dober fotograf si, ampak samo, kako se boš odzval kot človeško bitje. V vojni doživiš najbolj okrutne dogodke, ki te spremenijo in vplivajo na tvoje občutke in dojemanje sveta. Zlomiš se lahko v trenutku, čeprav misliš, da je vse v redu.

Imam prijatelja pri BBC, ki je neverjetno očarljiv in stabilen mož, toda nekega jutra se je zbudil in doživel privid, kako okoli njega leži na desetine mrtvih ljudi. V psihiatrični bolnišnici je preživel leto in pol, kasneje pa se je izmazal tudi zato, ker je njegov delodajalec ostal ob njem in ga podpiral. Takšnih nesrečnih primerov je ogromno. Številni vojni poročevalci so postali človeške razvaline, ker niso preboleli travme. Še najbolje je, če je travma zelo močna in takoj privre na dan, namesto da se počasi nabira in udari ven šele pozneje. A kaj, ko travme ne moreš razumeti, dokler je ne doživiš.

Ste vi svojo travmo že preboleli?

Ne še. Mogoče sem tudi zato tako občutljiv, da ob vsakem žalostnem filmu začnem jokati in se mi smejejo celo otroci. Strokovne pomoči še nisem poiskal. Bojim se, kaj bi bilo na terapijah, če bi začel kopati preveč globoko po svojih občutkih in spominih. Verjetno bi doživel kolaps.