Stota obletnica razstave, ki je spremenila vse

Avgust Černigoj (1898–1985) je imel 15. avgusta 1924 v telovadnici Tehniške srednje šole na Aškerčevi ulici prvo konstruktivistično razstavo, ki je vznemirila provincialno Ljubljano. Bila je eksplozija sodobnosti. Razstava je bila barvita in dinamična, skulpture in samostoječi objekti ter arhitekturni osnutki so bili pobarvani v žive barve. V gledalca so ob vstopu butnili revolucionarni napisi in parole: »Kapital je tatvina! Izobrazba delavca in kmeta je nujno potrebna! Umetnik mora postati inženir, inženir mora postati umetnik!« Černigoj je razstavil tudi dele različnih strojev, motorno kolo, modro delavsko obleko ameriškega delavca iz jeansa z zlatimi gumbi in pisalni stroj, ki je nosil podpis Kip današnjega časa.

Naslednji teden, 21. avgusta, sto let kasneje, se bo v isti telovadnici zgodilo slavje, posvečeno tej prvi konstruktivistični razstavi z naslovom Severni red, AČ EL, katerega avtorja sta Dragan Živadinov in Dunja Zupančič s sodelavci. »To seveda ne bo rekonstrukcija razstave, ampak avantgardistično slavje oziroma informans. Konstruktivistična razstava je namreč bila prelomni dogodek. Imamo srečo, da je Černigojev prijatelj Ivo Spinčič, ki je v Ljubljani študiral arhitekturo, takrat razstavo fotografiral, zato imamo ohranjenih sedem fotografij, ki pričajo o tem, kakšna je bila razstava. Če jih ne bi bilo, nihče ne bi mogel dokazati, kako pomembna razstava je bila to,« mi pove Dragan Živadinov, za katerega je bila, kot pravi, historična avantgarda in vse okoli nje tisto, kar ga je izoblikovalo v odnosu do antimimezisa, kar ga je naučilo razumeti abstrakcijo.

Sodelavec oziroma kompetent slavja je tudi Peter Krečič, velik poznavalec Avgusta Černigoja, ki meni, da so Spinčičeve fotografije pomemben dokument tudi zato, ker takrat o razstavi ni bilo v nobenem dnevniku ali pomembnejši reviji napisanega nič, razen omembe Franceta Steleta v pregledu razstav v reviji Dom in svet leta 1925. Kritiki tistega časa niso imeli niti besednjaka za tako sodobno razstavo, ki je bila sicer namenjena ožjemu krogu občinstva, a so jo poleg navdušenih in radovednih Černigojevih prijateljev in znancev obiskali tudi umetniki ekspresionistične orientacije ter pripadniki starejših usmeritev, ki so prišli predvsem zato, da bi se zgražali.

Incident na razstavi

Razstavo je obiskal tudi Izidor Cankar, o čemer je pripovedoval sam Černigoj. Kot pravi Krečič, je Cankar, tedaj še duhovnik, prišel s skupino študentov in morda nekaj profesorjev ter se ob pogledu na razstavo tako razjezil, da je planil proti Černigoju in bi bil tudi fizično obračunal z njim, če ne bi tega preprečil profesor fizike na Tehniški srednji šoli Julij Nardin. Izidor Cankar je tedaj veljal za veliko avtoriteto, bil je kritik, pisatelj, umetnostni zgodovinar, prevajalec, diplomat, bratranec Ivana Cankarja. Na ljubljanski fakulteti je zasnoval študij umetnostne zgodovine, bil je urednik Slovenca ter revije Dom in svet, v kateri je objavljal tudi resne literarne in kritiške prispevke, ki jih pred tem ni bilo.

»Izidorja Cankarja so pripravljali, da bo nekoč imel pomembno politično vlogo,« pripoveduje Živadinov. »Prav v tistem času je napisal knjigo Uvod v umevanje likovne umetnosti, v kateri je govoril tudi o stilu, in vse, kar je videl na tej razstavi, je bilo ravno obratno od tega, kar je bilo v tem njegovem delu. Černigoj je ves čas sedel na razstavi in obiskovalcem razlagal to, kar so videli, in ko je Izidor Cankar doživel estetski udarec, je sprožil glasen napad proti umetniku, ta pa je na koncu tega incidenta po tržaško vzkliknil: 'Hvala vam za vzvišen poduk!' Razstava je bila namreč v odnosu do vseh tedanjih umetniških oblik, videnih v tem prostoru, v celoti in popolnoma nekaj novega.«

A vseeno je zanimivo, da je Cankar, ki ni prenesel pogleda na konstruktivistično razstavo, kasneje dal pobudo za gradnjo Moderne galerije in je za gradnjo poiskal celo mecenski denar – največ je prispevala družina Hribar.

Gnila in depresivna Ljubljana

Černigoj je leta 1924 v Ljubljano prišel naravnost iz Weimarja, kjer je študiral na znameniti šoli Bauhaus oziroma na tamkajšnjem pripravljalnem tečaju, ki ga je zasnoval ustanovitelj šole Walter Gropius, vodil pa ga je László Moholy-Nagy. Vasilij Kandinski, ki ga je Černigoj oboževal, je imel v tem sklopu predavanja o barvni teoriji. »Černigoj je obiskoval Bauhaus v letnem semestru 1924,« razloži Krečič. »O tem je večkrat spregovoril, omenjal je svoje učitelje in postopke, tudi to, kako se je razgledoval po dogajanjih zunaj šole in trdil je, da je vse, kar je videl in prebral, vpijal kot pivnik in tako – po njegovi izjavi – postal bauhausovec šele po prihodu v domovino.« Šolo je zapustil zaradi pomanjkanja denarja.

In zakaj se ni vrnil v rodni Trst? »Obstaja pismo, ki mu ga je napisal Srečko Kosovel,« razloži Dragan Živadinov, »v katerem ga opozarja, naj nikar ne hodi v Ljubljano, ker je gnila in depresivna. A je Černigoj vseeno prišel, ker si je želel tukaj narediti revolucijo.«

S Kosovelom sta bila prijatelja. Ko je leta 1922 študiral na münchenski akademiji Becker-Gundahel in umetnoobrtni šoli Hillerbrand, je v tem mestu glasbo študirala tudi Karmela Kosovel, sestra Srečka Kosovela, v katero se je zaljubil, in kot Krečič piše v knjigi o Černigoju, sta se želela celo poročiti, a je njena družina to preprečila. Ves čas si je veliko dopisoval s Srečkom in Krečič je prepričan, da se je iz Nemčije v Ljubljano namesto v Trst vrnil prav zaradi njega. Preden je zaživel v Ljubljani, je mesec poletnih dni preživel v Tomaju na Krasu pri družini Kosovel; tam je naslikal tudi pesnikov portret v olju, ki pa velja za izgubljenega.

Ko se je Černigoj končno nastanil v Ljubljani, je bil brez denarja in brez dela. Najel si je sobo na Gosposki ulici in vsak dan hodil na brezplačno kosilo v škofijo. Z direktorjem Tehniške srednje šole in s profesorji zasebne slikarske šole Pobuda, ki je imela tam prostore – med njimi sta bila tudi Vladimir Šubic, ki je pet let kasneje zgradil Nebotičnik, ter slikar in grafik Saša Šantel –, se je dogovoril, da mu bodo odstopili telovadnico za razstavo. Kot pripoveduje Krečič, razstava ni šla mimo študentov arhitekture pri Jožetu Plečniku; arhitekt jih je namreč opozoril, češ da v Ljubljani živi »en čuden človek, ki pa zna čudovito lepo risati«. Krečič v svoji knjigi o Černigoju omenja Janka Omahna, ki je v knjigi o Plečniku zapisal, da je imel Černigoj ob razstavi predavanja in da je prirejal vodstva po razstavi.

Sploh je imel Černigoj s Plečnikom posebne namene. V času, ko je še živel na Gosposki ulici, ga je povabil v svoj atelje, naj pride pogledat, kaj dela. Kot je pripovedoval Krečiču, je hotel priti k njemu za asistenta, »da bi ga onemogočil v njegovem nemogočem klasicizmu«, iz česar pa seveda ni bilo nič.

Svetovljanstvo in kozmopolitskost

Kot piše Krečič v tekstu za Sobotno prilogo s pomenljivim naslovom Kako smo izgnali avantgardo, ki ga je napisal ob devetdesetletnici prve konstruktivistične razstave, je Černigoj »globoko dojel vlogo umetnostne avantgardistične konice v procesu, ko je umetnost na nov način sestopala v kulturo, v vsakdanjo kulturo industrijskih predmetov, arhitekture, skratka, v vsakdanje okolje. S to svojo držo je skupaj z drugimi evropskimi avantgardisti odprl vrata umetniškim dejanjem, ki so segla daleč prek tradicionalnega pojmovanja umetniškega dela, poistenega z umetniškim izdelkom. Odslej je bilo mogoče vsakršno umetniško dejanje, ki se za takšno razglasi.«

Neverjetno je, kako so dela mladih konstruktivistov v tistem času korespondirala z deli avantgardnih umetnikov drugod po Evropi, kako sodoben je bil Kosovel, četudi ni v času svojega kratkega življenja obiskal nobene od svetovnih umetniških prestolnic. Obstaja odgovor na to vprašanje.

Černigojev portret Srečka Kosovela

»Tam, kjer je nekoč bila Knjižnica Otona Župančiča in je danes banka, je bila v tistem času dijaška kavarna, v kateri so bile na voljo tudi knjige in tuje revije, med njimi zagrebško-beograjska avantgardna revija Zenit, ki jo je urejal Ljubomir Micić. Zenit je bil za Kosovela, Černigoja, Delaka in druge mlade sodobne umetnike stik z mednarodnim avantgardnim gibanjem v Rusiji in Evropi. Pomembna revija je bila tudi Vešč, ki je od leta 1922 izhajala v Berlinu in jo je urejal El Lisicki, ki je bil Malevičev učenec. Prav zaradi te revije se je Kosovel kar sam začel učiti rusko. To je bila revija, ki je širila idejo družbene revolucije, idejo o tem, da se mora resničnost spremeniti, oziroma kot je učil Malevič in so učili konstruktivisti – da mora resničnost postati umetniška in šele takrat se bo spremenil tudi svet,« tisti čas in prostor opisuje Živadinov. »Da je El Lisicki, čigar konstruktivistična dela so se pojavljala tudi v reviji Zenit, vplival na Černigoja pa tudi na Kosovela, ni nobenega dvoma. Ena od Černigojevih struktur na prvi konstruktivistični razstavi v Ljubljani je bila označena z napisom EL, saj jo je najbrž posvetil prav Lisickemu. Zato smo naše slavje oziroma informans poimenovali Severni red, AČ EL, kajti menim, da je Lisicki ključ za razumevanje Černigoja konstruktivista. Za razliko od impresionistov je namreč Černigoj s svojimi deli v tistem času že na valu svetovne spremembe oziroma na valu svetovne avantgarde. Tako kot je bil Kosovel že na valu literarne svetovne avantgarde.«

Dragan Živadinov v Moderni galeriji. FOTO: Voranc Vogel

Dragan Živadinov meni, da je imela slovenska zgodovinska avantgarda tri faze: začela se je z deli Antona Podbevška in njegovim Človekom z bombami, nadaljevala se je z umetniškim delovanjem Avgusta Černigoja, Ferda Delaka in Srečka Kosovela in revijo Tank, vrhunec pa je predstavljala posebna številka priznane umetniške revije Der Sturm, ki je izšla leta 1929 pod uredniškim vodstvom Herwartha Waldna, ki je nosila naslov ­Junge Slowenische Kunst (Mlada slovenska umetnost). V tej svetovljanski reviji so pisali o delih različnih umetnikov in objavljali njihove tekste, od Guillauma Apollinaira in Oskarja Kokoschke do Vasilija Kandinskega, od Georgesa Braqua do Paula Kleeja in Pabla Picassa. Številka o mladi slovenski umetnosti na primer opisuje revijo Tank, uvod je napisal Ferdo Delak skupaj s Heinzem Lüdeckim, v njej pa je omenjena tudi Černigojeva konstruktivistična razstava v Ljubljani.

Zakopana avantgarda

A zakaj je slovenska avantgarda, ki je bila tako svetovljanska in pravočasna, vedno ostajala na margini umetnostne zgodovine? Zakaj so Kosovelovi Integrali izšli šele desetletja po nastanku? In kaj bi se zgodilo, če bi bila avantgarda že od samih začetkov prepoznaven del slovenske kulture, danes že klasika, ne pa, da, kot rad reče Krečič, je preučevanje avantgarde še vedno skoraj arheološko opravilo, ker je vse tako zakopano, pozabljeno, izgubljeno?

Krečič odgovarja: »Slovenski prostor je bil od samega začetka z Izidorjem Cankarjem na čelu do avantgardnih pojavov zelo nezaupljiv. Avantgarde, tudi v razvitem svetu, so bile vselej robni pojavi, bile so stigmatizirane deloma tudi zato, ker se jih je držal pečat levičarstva, komunizma. Mimogrede, zanimivo je, da se je nezaupljivost ohranjala še v povojnem času tudi po tem, ko smo z nekaterimi kolegi v Slovenskem društvu za estetiko znanstveno osvetlili slovenske uspehe na tem področju, tako da je mogla šele po zamenjavi nekaj generacij postati Černigojeva rekonstrukcija tržaškega umetniškega ambienta (1927) kultni objekt v novi postavitvi Moderne galerije.«

Rekonstrukcija tržaškega konstruktivističnega ambienta je del stalne zbirke Moderne galerije. FOTO: Blaž Samec

Kot meni, je glede pozne izdaje Kosovelovih Integralov leta 1967, ki jih je uredil Anton Ocvirk, ostalo še kar nekaj neodgovorjenih vprašanj. »Kosovel za življenja ni objavil nobene pesniške zbirke. Njegovi poskusi s Konsi, kot jih upravičeno namesto Integralov predlaga Janez Vrečko, so nastali v tišini Kosovelove pesniške delavnice in vprašanje je, ali bi jih bil sploh objavil, saj Vrečko navaja Kosovelovo izjavo, da je poleti 1925 'prešel most nihilizma' in se jeseni istega leta imel za socialističnega pisatelja z načrtom za roman Kraševci. Moj profesor na gimnaziji France Vodnik je bil Kosovelov vrstnik na univerzi. Z Alfonzom Gspanom sta po Kosovelovi smrti pregledala vsebino njegove omarice na fakulteti in odkrila – tako mi je povedal v nekem pogovoru v zgodnjih osemdesetih letih –, da so bile njegove zadnje pesmi soneti. Na vse to so leta nezaupanja in sumničenj nanesla plast pozabe, tako da je bila skrbna 'arheološka' metoda izkopavanja edino mogoča.«

Krečič rad poudari, da ga je pri preučevanju Černigoja navduševala tudi njegova osebnost – nekonformizem, talent, predanost umetnosti ... Zakaj ga njegovo petletno obdobje konstruktivizma tako zelo navdušuje? »Zanimanje za Černigoja in avantgardo se mi je zbudilo ob zbiranju gradiva za diplomsko nalogo Slovenska likovna kritika med dvema vojnama (1970). Spoznal sem se z revijo Trije labodje in pesniško zbirko Antona Podbevška Človek z bombami (1925), vendar so bile informacije o Černigojevem delovanju tako skope, da si nisem mogel ustvariti realne slike o pomenu njegovega prispevka. Šele ko je direktor idrijskega mestnega muzeja Jurij Bavdaž dal pobudo za Černigojevo retrospektivno razstavo in smo se v Ljubljani sestali poleg njega še arhitekt Ivo Spinčič in kritik Aleksander Bassin, je pobuda zašla v povsem drugo smer, kot jo je Bavdaž pričakoval.

Spinčič je prinesel na ta sestanek drobno kuverto z nekaj več kot 10 črno-belih sličic formata 8 x 8 cm, 8 x 10 cm, in v hipu mi je bilo jasno, kako dragocene so. Bavdažu sem takoj predlagal, da se iz teh slik in onih, objavljenih v Tanku (1927), naredijo načrti in po njih rekonstrukcije. In Bavdaž je, ne da bi trenil z očesom, privolil v to. Za načrte sem pridobil arhitektko Tonko Grgić, za makete, rekonstrukcije skulptur, reliefov in arhitektur sta poskrbela Cveto Marsič in Bojan Maraž. Kolega Bassin je prevzel pisanje o Černigojevem povojnem vračanju h konstruktivizmu, jaz pa sem se lotil podrobnega študija Černigojevega dela v dvajsetih letih, našel celo nekatere izvirnike, ki jih je shranil Ferdo Delak in so danes shranjeni v gledališkem in filmskem muzeju, in prvo študijo končal leta 1976. Razstava in spremni katalog v izvrstnem oblikovanju Ranka Novaka je bila odprta marca 1978 v idrijski mestni galeriji. Prvotna spoznanja sem razširil v doktorski disertaciji Slovenski konstruktivizem in njegovi evropski okviri (1981), izšla pa je pri Založbi Obzorja leta 1989.«

Plakat za letošnjo razstavo

Na koncu že omenjenega članka v Delu iz leta 2014, o prvi konstruktivistični razstavi, je Krečič zapisal: »Bi bila torej današnja slovenska likovna kritika kaj bolje usposobljena za prepoznavanje in oceno tako prelomnega umetniškega dejanja, primerljivega onemu v telovadnici Tehniške srednje šole avgusta 1924?« Bi torej bila? »Težko rečem, saj profesionalne likovne kritike v medijih že dolgo ni več, ne v tiskanih ne v elektronskih. Izjemoma jo občasno objavlja tretji radijski program ARS. Vendar kritiki še vedno obstajajo. Najdemo jih med zaposlenimi v nacionalnih institucijah za likovno umetnost, med galeristi in kuratorji, ki so po mojem dovolj senzibilizirani za presojo avantgardističnih pojavov. Če bi hoteli biti osrednji mediji kulturno pomembni, kot so bili nekoč, ko bi se zavedali, kaj lahko prispevajo h kulturnemu učinku v nacionalnih razmerah, bi se morali mnogo bolj potruditi, da bi pridobili za pisanje kompetentne kritike, in jih spodobno plačati, vsaj tako, kot so jih v časih pred surovimi medijskimi lastniškimi prevzemi.«

Ena od dragocenih fotografij razstave, ki jo je fotografiral Ivo Spinčič.

Kako pomembna se Krečiču zdi navezava ustvarjanja Dragana Živadinova na slovensko avantgardo? »Dragan Živadinov in vsa njegova umetniška skupina je že v zelo zgodnjih letih, torej kmalu po idrijski razstavi, pokazala živo zanimanje za konstruktivizem in avantgarde nasploh ter se na to odzvala s predstavama Nablocka in Krst pod Triglavom. Zlasti zadnja je bila v svojem času in je še zdaj kultna predstava. Pozneje so postali pozorni na Černigojev tržaški konstruktivistični ambient in se poglobili v značaj objektov, ki se pojavljajo v njem, in predvsem na njihov opis Willija Nürnberga, ki je o razstavi napisal pismo in ga naslovil na Bauhaus v Dessauu (1927). V njem omenja obešene skulpture, ki se gibljejo kot breztežne v prostoru. Od tod do izvedbe vizije skupine Dragana Živadinova, Dunje Zupančič, Miha Turšiča in drugih teatra v breztežnih razmerah in zahteve po kulturizaciji vesolja vodi precej logična izpeljava Černigojeve ideje.«

                                                                                  * * *

Leta 1925 je bil Černigoj izgnan iz Ljubljane. Ko se je namreč s poletnih počitnic vrnil iz Trsta v upanju, da bo zaposlen kot asistent na Tehniški srednji šoli, ga je k sebi poklical ravnatelj, saj je naslovljen nanj z Dunaja na šolo prišel prepovedan komunistični časopis La fédération balkanique. Ravnatelj je najdbo prijavil policiji in Černigoj je moral v najkrajšem času zapustiti Ljubljano. Tako se je končalo njegovo ljubljansko obdobje, a so se nadaljevala mnoga druga.