V nadaljevanju preberite:

Za pravno in socialno državo ni sramoten le izbris bivših sodržavljanov. Sramotni so tudi dogodki, ki so izbrisu sledili. Zgodba o zloglasnem »izbrisu« in njegovem doslej že 30-letnem zgolj navideznem reševanju namreč še zdaleč ni tako preprosta, kot jo, seveda z različnimi nameni, poenostavljajo skoraj vsi tako na desni kot na levi.

Če je bil prvi del »reševanja« v letih 1999–2003 (vračanje statusa), recimo, komaj tretjinsko uspešen (status vrnjen le dvema petinama izbrisanih, in to šele naknadno tudi za nazaj) in drugi del »reševanja« (tistih 15.000 zunaj Slovenije) v letih 2003–2013 skoraj povsem neuspešen, je tretji del te nesrečne zgodbe, tisti o odškodninah, skoraj popoln fiasko.