Kaj pa tisoči izbrisanih državljanov?

V razpravi o prispevku Danes bo že jutri včeraj Alenka Puhar in Dimitrij Rupel v podporo teze o »berlinskemu zidu« na slovenskih/jugoslovanskih mejah navajata omejitve pri potovanjih v tujino pred šestdesetimi, sedemdesetimi leti ... Pri tem pozabita, da je v osamosvojeni Sloveniji bilo onemogočeno prehajanje meje, da so bili odvzeti potni listi in drugi osebni dokumenti več kot 20.000 »izbrisanim« prebivalcem! Morda zato, ker je Rupel soodgovoren za to mednarodno sramoto, kritična publicistka pa raje preganja duhove davne preteklosti in miži pred novodobnimi krivicami? Rupel med drugim navaja, da je v petnajstih letih med letoma 1952 in 1967 čez mejo pobegnilo 9400 oseb, kar je manj, kot se jih je samo v letu 2018 izselilo iz države, ki se ji »nasmehnila zgodovina«.

A. Puhar navaja, da je ves socialistični svet imel »vgrajeno ksenofobijo«. Res je, države pod sovjetskim tutorstvom (utemeljenim z dogovorom Churchill, Roosevelt in Stalin) so se zapirale pred prodorom potrošništva, kapitalistične miselnosti in ideologije, pred navideznem in dejanskem delovanjem sovražnih obveščevalnih služb ... Jugoslavija se je po letu 1948 začela izvijati iz tega vzorca. Danes, sedemdeset let kasneje, kljub mednarodnim aktom o človekovih pravicah v Evropi streljajo na ljudi, ki v eksistenčni stiski ilegalno prehajajo meje, na tisoče jih utone ali umre od izčrpanosti na poti v »katedralo svobode«, opraviti imamo s ksenofobijo, ki se arogantno zlorablja v podle politične namene, v rasistično obrambo »evropskih in katoliških« vrednot!



Sintagma »najbolj odprte meje« se ne nanaša le na maloobmejni promet na meji z Italijo, temveč na dejstvo, da smo z rdečimi potnimi listi potovali brez vizumov v skoraj vse zahodne države (»svobodnega sveta«), v vzhodnoevropske države (za »železno zaveso«) ter vrsto držav »tretjega sveta«! To avtorji »katedrale svobode za berlinskim zidom« na naših mejah brez dvoma vedo iz svojih izkušenj tudi pred letom 1968. Obžalovanja je vredno, da nekaj deset državljank in državljanov ni moglo dobiti potnega lista iz političnih razlogov. Ali A. Puhar ve, koliko prebivalcev ZDA, na primer, v tistem obdobju ni moglo dobiti potnih listin? Koliko jih še danes ne more dobiti osebnih dokumentov, kaj šele potnega lista?

Kljub kritični distanci do ureditve in pogojev življenja pred osamosvojitvijo Slovenije je prisoten v generacijah, ki so doživele tiste čase, prijazen spomin, in to ne le na mladostna leta. Janez Škof je na vprašanje, zakaj takšna nostalgija po starih časih, odgovoril: »Takrat nisem mogel biti srečen, če ni bil srečen tudi moj sosed.« Slovenija ima po tridesetih letih samostojnosti bistveno višji družbeni bruto proizvod, visoko kvaliteto življenja večine, zadovoljive standarde človekovih pravic, a na drugi strani več revnih, več zlorab in brezobzirnega polnjenja žepov, manj solidarnosti, manj odgovornosti ... In žal tudi več »slepote« pri kritičnih publicistih!