Spominski utrinek ob gledanju dogajanja na letališču v Kabulu

Neprijetno pri humanitarnem delu je, da se navežeš na ljudi, sočustvuješ z njimi, imaš potrebo, da bi zanje kaj storil, se vedno znova počutiš krivega, ker ne moreš spremeniti njihove krute realnosti. Tudi po tem, ko si v varnem zavetju svoje dežele in slišiš o slabem, ki se dogaja na območjih, kjer si delal, te prizadene mnogo bolj kot dogajanja na neznanih območjih. Prebivalci dežele, v kateri si delal, postanejo nekako tvoji, usidrajo se ti v srce in možgane in te še desetletja spremljajo v dobrem in slabem.

V Afganistanu sem delala v letih 2013 in 2014 v ameriškem projektu psihosocialne pomoči družinam, ki so jih prizadela vojna dogajanja v vaseh afganistanskih provinc, v katerih so potekali boji med talibi in ameriško vojsko. Program je bil namenjen pomoči posameznikom in družinam, ki so bili civilne žrtve oboroženih spopadov ali – kot so rekli Američani – nedolžne žrtve. Vseboval je štiri komponente: takojšnjo pomoč žrtvam in svojcem po tragičnem dogodku (zdravstveno pomoč, finančna sredstva, potrebna za pogrebne slovesnosti …); dolgotrajno zdravstveno pomoč in rehabilitacijo za ranjene žrtve; materialno pomoč, ki je družini omogočila vzpostavitev preživetvene ekonomije (nakup živine, šivalnega stroja, lesene barake za vaško trgovinico ...); in psihosocialno pomoč.

Psihosocialna komponenta je slonela na delovanju laičnih pomočnikov – sovaščanov, ki so obiskovali prizadete družine in jim poskušali pomagati s človeško podporo, svetovanjem, normalizacijo življenja, vzpodbudo za šolanje otrok … Izobrazbena raven v skupni psihosocialnih pomočnikov je bila zelo pestra: med 70 udeleženci so bili ljudje z dokončano osnovno šolo ali srednjo šolo, vaški trgovci, pridelovalka medu, verski voditelji, učitelji, novinarji in dva zdravnika.
 

Oni sami so bili glavni snovalci vsebin

Pomočniki so se za svoje delo usposabljali na dveh seminarjih v Kabulu. Njihovo delo so spremljali afganistanski duševnozdravstveni strokovnjaki, ki so izvajali nekakšen nadzor in svetovanje za probleme, ki jih laični pomočniki niso zmogli sami reševati. Vodje timov laičnih pomočnikov so se s strokovnjaki sestajali vsakih šest tednov v Kabulu, da poročajo in razpravljajo o svojem delu. Jaz sem zasnovala in vodila oba seminarja v Kabulu in aktivno sodelovala iz Ljubljane po skypu na rednih sestankih vodij timov in afganistanskih kolegov.

Delovanje laičnih psihosocialnih pomočnikov je bil edini možni pristop k prizadetim družinam. Domačih strokovnjakov ni bilo dovolj, pa tudi malokdo iz Kabula bi bil pripravljen delati v najbolj ogroženih provincah. Bili so še mnogi drugi razlogi, zakaj smo projekt gradili na laičnih pomočnikih: ponekod domačini težko sprejemajo celo osebe iz drugih delov lastne države; v nekaterih provincah govorijo jezike, ki jih kolegi iz Kabula ne govorijo, zahodni terapevtski pristopi so ljudem tuji in večinoma neustrezni potrebam in okoliščinam.



Laični pomočniki so zagotavljali družini kot celoti in posameznim članom družine čustveno podporo, aktivirali vire pomoči znotraj družine in v skupnosti (mošeja, svet starih, šola), svetovali, prepoznavali osebe z najtežjimi motnjami, ki so nujno potrebovale strokovno pomoč, in jih usmerjali k strokovnjakom v velikih mestih ali v psihiatrično bolnišnico v Kabulu.

Projekt je bil zame velik izziv in izjemna izkušnja. Ko sem začela delati, nisem bila gotova, da bo kaj dosti pomagal ljudem, ki jim je namenjen. Skrbelo me je, kako me bodo Afganistanci iz provinc sprejeli. Moj ameriški šef je bil marinec Toni in nisem vedela, koliko posluha bo imel za čustvene stiske ljudi v vaseh in za moje delovanje. A se je začuda vse dogajalo dobro. Toni se je izkazal za krasnega šefa in sodelavca, boljšega si ne bi mogla želeti, afganistanski kolegi prijazni in učinkoviti, udeleženci seminarjev še kako angažirani in inventivni. Skupaj, ne, pravzaprav oni sami so bili glavni snovalci vsebin in dejavnosti pomoči, saj so vedeli, kaj je v njihovih vaseh sprejemljivo, izvedljivo in koristno za ljudi. Implementacija programa v vaseh je bila glede na okoliščine dobra. Največji čudež pa so bili učinki programa, ki jih je ocenjeval ugleden evalvator iz ZDA. Glede na nizko raven opismenjenosti koristnikov programa so jim bile možne ocene programa predstavljene z risbicami.
 

Darilo, ki povzroči bolečine v prsih

Afganistan mi je ostal v spominu zaradi dežele in njene žalostne usode in predvsem zaradi ljudi, ki sem jih srečala, se z njimi družila, se navezala nanje. Spominjam se, da so mi moški udeleženci govorili: »Poglejte, kako stari smo videti, a nimamo veliko let. Vse svoje življenje smo preživeli v vojnah.« In res so tridesetletni, štiridesetletni možje bili videti stari. Za mojo strokovno filozofijo in prakso pa je bila izjemno vplivna izkušnja ali potrditev tega, da ljudje brez duševnozdravstvene izobrazbe lahko znatno pomagajo tistim, ki so v najhujših stiskah.

Ko razmišljam o ljudeh, s katerimi sem delala in živela v Kabulu, od varnostnikov in tehničnega osebja do strokovnih kolegov, se najprej spomnim njihove prijaznosti, njihove pomoči, tega, da so bili ves čas ob meni, delali z menoj v timu. Mnogi so vedeli za Slovenijo. Toni se je celo družil s Slovenko, ki je tedaj bivala v Kabulu. Pomnim, kaj so mi pripovedovali in kaj sem brala o talibih, o njihovem ravnanju z ženskami. Na seminarju nobena ženska ni nosila burke. Jih je pa nekaj imelo s seboj otroke, ki so nemoteče prisostvovali dogajanju v programu.

V Afganistanu in Kabulu nisem videla skorajda ničesar, kar sodi k turizmu, ker so me držali zaprto v varnem hotelu (v katerega so vdrli teroristi nekaj mesecev po mojem odhodu). Doživela pa sem – in to še kako doživela – ljudi okrog sebe, njihova življenja, njihove vasi skozi pripovedi. V štirih tednih mojega bivanja v Kabulu so me v blindiranem avtomobilu s tremi varnostniki dvakrat odpeljali v trgovino na glavni ulici, da sem kupila dve ročno vezeni prevleki za blazine. Je pa res, da se je v času mojega bivanja v središču mesta zgodil napad in je bilo ubitih nekaj ljudi.



Ob koncu seminarja so mi udeleženci podarili zložljivo leseno košarico za sadje – darilo, kupljeno na kabulski tržnici. Takšna darila mi vedno povzročijo bolečine v prsih in v trebuhu. Vem, v kakšni revščini živijo ljudje, ki so zbrali denar za moje darilo, in imam občutek, da si nisem zaslužila te lesene košarice. Saj sem bila za svoje delo plačana.
 

Sporočilo ni doseglo naslovnika

Potem ko so talibi prevzeli oblast, sem poslala e-pošto kolegu psihiatru, ki mi je bil najbližji. Sporočilo z vprašanjem, ali lahko kako pomagam, se je vrnilo, ni doseglo naslovnika. Ko sem odhajala iz Kabula, mi je ta kolega prinesel darilo – belo rutko z zelenimi rožami. Nikoli si je nisem privezala, a jo imam shranjeno kot spomin na dobrega človeka in na Afganistan.
Ko gre za zaščito in pomoč tujcem v krajih z visoko stopinjo nevarnosti, se vedno spomnim na to, kar so mi povedali Čečeni v času čečenskih vojn z Rusi: lokalni sodelavec, varnostnik ne bo tvegal življenja za tebe zaradi plače 200 dolarjev na mesec, ki jo prejema. Zares te bo varoval le, če se med vama stke človeška vez. Predvidevam, da se je ta vez stkala med mnogimi Afganistanci in slovenskimi vojaki.

Berem, da bo Slovenija velikodušno sprejela 14 Afganistancev, ki so pomagali slovenskim vojakom na misijah v Afganistanu, in še dodatnih do pet lokalnih sodelavcev EU. Berem tudi vzpodbudni poziv vodilnega politika, naj se moški tako kot ženske Afganistana borijo za svojo deželo. In gledam žene, matere z otroki na kabulskem letališču, razmišljam o svojih kolegih, o ljudeh, ki so si prizadevali za boljše življenje v Afganistanu in niso v letih, da bi si nadeli moderno ameriško orožje in se borili proti talibom. Sprašujem se: mar ne bi bilo vljudno zvečati števila tistih afganistanskih sodelavcev, ki jih bo Slovenja sprejela, s 14 na 15 in lokalnih sodelavcev EU z »do pet« na »do šest« oseb? Tudi zato, ker smo v tem trenutku glavni v Evropski uniji.