Sedeti v baru in sanjariti

Marjan Rožanc v Romanu o knjigah, ki je izšel leta 1983, piše o tem, kako so ga nekatere knjige, ki jih je bral, za vedno spremenile. In kako so ga spremenili pisatelji, na primer Henry Miller – navduševali so ga njegova svoboda, ljubezen do ljubezni in strasti, to, kako je bil vedno zvest samemu sebi in kako rad se je potepal.

V knjigi govori tudi o pisatelju in dramatiku Dominiku Smoletu, s katerim sta prijateljevala in od njega se je veliko naučil, predvsem klepetanja o umetnosti in literaturi. Dejavnost, ki sta jo izurila do popolnosti. O knjigah sta se pogovarjala, ko sta hodila po ljubljanskih ulicah, Tivoliju in ob večerih v gostilnah in po lokalih. Zgodilo se jima je, da so ju ob štirih zjutraj vsa goreča od pogovora nagnali iz kolodvorske restavracije, zato sta se vkrcala na vlak za Zagreb in nadaljevala s filozofiranjem. Iz Zagreba sta se z avtobusom odpeljala v Varaždin in potem v Maribor, »ne da bi nama spotoma kdorkoli od ljudi, ki sva trčila nanje, vsaj za trenutek zmešal štrene«. V Mariboru sta omagala, prenočila Pri Zamorcu in zjutraj že pri zajtrku klepetala naprej.

Tako lepa zgodba o ljubezni do pogovora, umetnosti, radovednosti, prijateljstvu. To je tudi nostalgičen spomin na to, kako z lahkoto sta dva prijatelja podaljšala noč v potovanje, predvsem pa me je pretresla ideja o tem, kako veliko časa za posebne in lepe stvari je bilo nekoč. Kam je izginil in kdo nam ga je vzel?

Pred leti sem imela intervju z angleškim pisateljem in častilcem lagodnega življenja Tomom Hodgkinsonom, ki je napisal več knjig o tej temi in ima v Londonu tudi akademijo brezdelja, na kateri učijo nagačevanje živali, igranje na ukulelo, latinščino, kaligrafijo, peko kruha, igranje ustne harmonike ... Dolgo sva se pogovarjala o tem, da pač živimo v času, ki je obseden z učinkovitostjo, birokracijo, nadzorom, družabnimi omrežji in pohlepom, a vse to so stvari, ki ubijajo ustvarjalnost in ideje, da o sreči niti ne govorim. Literatura, poezija, filozofija, slikanje, skladanje glasbe – vse to so dejavnosti, ki potrebujejo mirovanje, sanjarjenje, potepanje misli in premikanje nog. Pripovedoval mi je na primer o ameriškem pesniku Waltu Whitmanu, ki je v začetku 19. stoletja kot novinar delal v New Yorku, v službo je prišel ob 11.30 in se je že čez eno uro odpravil na dolgo kosilo, potem pa se je potepal po mestu ali se je z vlakom odpeljal na deželo opazovat naravo. Bi njegova pesniška zbirka Travne bilke, ki velja za eno najlepših v zgodovini poezije, brez te njegove svobode in dihanja neskončnega časa in prostora sploh obstajala? Bi jo lahko napisal, če bi osem ur sedel v službi za pisalno mizo?

Služba, mi je pripovedoval Hodgkinson, je dokaj nov pojav, ki je nastal v času industrijske revolucije, nekoč je bilo drugače; obrtniki so bili gospodarji svojega časa – če je deževalo, so delali ves dan, če je bilo sonce, pa so lahko odšli na ribolov. Bili so veliko bolj neodvisni, kot smo danes, delali so zase, danes pa v resnici delamo za druge. Kapitalizem je posrkal svobodni čas, kot s slamico posrkamo limonado do samega dna.

Nekoč, ne tako davno, so tudi med tednom kosila s prijatelji lahko trajala več ur in se včasih celo podaljšala do večerje. Zdelo se je, kot da so dokaz o človekovi svobodni volji. V času, ko je pomembna le učinkovitost, so se kosila skrčila na drobljenje sendviča v tipkovnico pred računalniškim ekranom. Že Nietzsche je leta 1882 v knjigi Vesela znanost opazil, da imajo Američani novo delovno etiko, ki je uničila elegantna kosila, saj ob hranjenju ves čas berejo o tem, kako so zrasle ali padle njihove delnice. »Smrt kosila se mu je zdela še bolj tragična od smrti Boga,« je prepričan Hodgkinson.

Španski režiser Luis Buñuel v avtobiografiji Moj poslednji vzdih piše o tem, da je najlepše trenutke v življenju preživel v barih. Spominja vse vseh teh zanikrnih kletnih lokalov brez oken, od Madrida do Pariza, od Mehike do New Yorka. Bar je zanj bil prostor meditacije, sanjarjenja in klepetanja s samim seboj. V kavarnah pa se je pogovarjal z drugimi. »S kavarno povezujem pogovor, nagla srečanja, včasih hrupna prijateljstva in ženske. Bar pa je preizkušnja samote.« V barih je vedno srkal martini, nikoli toliko, da bi se ga napil, ampak le, da je bil omamljen in da se mu je sprostila domišljija. »Zakaj prepričan sem, da je domišljija zmožnost duha, ki se jo tako kot spomin lahko izuri in razvije. Prav ta nora ljubezen do sanj in užitka sanjanja, popolnoma iztrgana iz spon kakršne koli razlage, je bila ena od vezi, ki me je zbližala z nadrealizmom.« Buñuel je verjel, da je domišljija, ki se razvija predvsem v samoti, naš največji privilegij.

Tudi Sherlock Holmes detektivske uganke ni reševal na ulici in je preziral službo. Tako kot pesniki je sedel na kavču, naslonjen na mehke blazine, kadil je pipo, včasih kaj zaigral na violino ter ure in ure razmišljal, počasi razkrival skrivnosti in končno prišel do morilca. Descartes pa je priznal, da so se mu najboljše filozofske misli utrnile, ko je zjutraj poležaval v postelji, torej bi njegov slavni rek lahko parafrazirali v – ležim v postelji, mislim, torej sem.

Z obličja zemlje počasi izginja še en romantični pojem, pojem flâneurja, brezciljnega sprehajalca po mestu, ki hodi zaradi užitka, opazuje in se mu nikamor ne mudi. Walter Benjamin je analiziral notranje misli, ki jih je s sabo nosil Baudelaire, ko se je sprehajal po Parizu. Da bi opisal, kako počasen sprehod je bil to, Benjamin nekje pravi, da je bilo v Parizu takrat zelo modno, če si namesto psa na sprehod peljal želvo.

Mislim, da so nam s tem, ko so nam ukradli čas za vse te neskončno pomembne dejavnosti, ukradli tudi humor, svobodo in seveda domišljijo. Umetniki pa so postali, kot želijo ljudstvo prepričati desne stranke pri nas in v tujini, sumljivi paraziti, ki ne proizvajajo ničesar. Domišljija je bila od nekdaj nevarna stvar. Umetnost nam namreč omogoča, da premišljujemo o različnih možnostih, in vedno moramo imeti tudi prostor za domišljijo, prostor za to, da domišljija nekoč postane nekaj možnega.

Že pokojni hrvaški konceptualni umetnik Mladen Stilinović se je veliko ukvarjal s pojmom lenobe, in ne samo s pojmom, temveč tudi s prakso. V tekstu Hvalnica lenobi ugotavlja, da se je kot umetnik učil z vzhoda (socializem) in zahoda (kapitalizem). Kot zapiše, ga je ta izkušnja naučila, da na zahodu umetnost ni več mogoča, in to zato, ker umetniki na zahodu niso leni. Kaj je lenoba, se sprašuje in odgovarja: odsotnost gibanja in misli, neopredeljenost, strmenje v prazno, ne aktivnost. In prav te vrednote so v umetnosti zelo pomembne. »Ni dovolj, da veš, kaj je lenoba, moraš jo tudi prakticirati.« Umetniki na zahodu tega ne znajo več, saj se morajo ves času ukvarjati s promocijo, sistemom muzejev in galerij, s tekmovanjem, razlagati morajo svoje umetnine, ustvarjati koncepte, kar jih oddaljuje od lenobe oziroma od umetnosti. »A v resnici je denar le papir in galerija ni drugega kot soba.« Umetniki z vzhoda, ugotavlja Stilinović, pa so si lenobo lahko privoščili, saj ves ta umetniški sistem nekoč sploh ni obstajal, zato so imeli čas, da so se skoncentrirali le na umetnost in lenobo. Saj res, kdaj, se sprašujem, se je umetniški svet spremenil v umetniški trg.

Tudi avantgardni ruski umetnik Kazimir Malevič je avtor teksta o lenobi in umetnosti. Napisal ga je leta 1921, v njem je kritičen do kapitalizma, ker si, kot zapiše, le malo kapitalistov privošči lenobo, in kritičen je tudi do socializma, saj celoten sistem temelji na delu in preziru lenobe. Ljudje se bojijo lenobe in obsojajo tistega, ki jo sprejme, a nihče ne dojame, da je lenoba resnica, ugotavlja Malevič. »O njej govorijo, kot da je mati vseh slabosti, a je mati življenja.«

Kako spet najti ta izgubljeni čas dolgočasja, neskončnih pogovorov, lenobe, sanjarjenja? Morda je za začetek dovolj, da prenehamo verjeti, da je čas denar. Če dobro pomislimo, je to res absurdna misel. ●