V članku preberite:

- Ali so vse njene zgodbe že nekoč obstajale, ona pa jih je le zapisala? Včasih so se ji dogodile nenavadne, skoraj metafizične izkušnje. Ko si je na primer izmislila lik Marte, starejše ženske, ki živi sama v hiši na obronku gozda in vedno nosi stare jopice z razvlečenimi gumbnicami, je živela v stari hiši in nekoč jo je obiskala družina, katere predniki so nekoč bivali tam. S seboj so prinesli stare fotografije; na eni izmed njih je zagledala starejšo žensko v jopici z razvlečenimi gumbnicami, in ko jih je vprašala, kdo je to, so ji povedali, da je to njihova babica Marta. So duhovi v hiši, v kateri je pisala, vplivali na to, da je zasnovala literarni lik, ki je nekoč živel v njej? Avtorica sicer zapiše, da se podobne skrivnosti dogajajo tudi drugim pisateljem, da je, tako kot je učil Tomaž Akvinski in že prej Aristotel, fikcija oblika resnice.

- Olga Tokarczuk opaža, da živimo v času, ko nimamo izdelane naracije za prihodnost, v trenutku, ko zanjo še nimamo besed, jezika, nimamo metafor in točke zrenja, zato pogreša nove načine pripovedovanja o svetu. Kritična je do tako imenovanih samoizpovednih knjig, ki malikujejo jaz, tako kot ga malikuje ta čas, saj se tak način pisanja po njenem mnenju odpoveduje širši perspektivi – obstaja samo posameznik in njegova usoda. Čeprav se zaveda, da je naracija v prvi osebi eno največjih odkritij človeške civilizacije, jo poplava samoizpovednih knjig spominja na zbor, sestavljen iz samih solistov, ki se borijo za pozornost, medtem ko zgodba romana zabriše meje med jazom in pripovedovalcem, bralec, ki empatično pade v zgodbo, pa lahko za nekaj časa postane pripovedovalec. Ekspresija avtorskega jaza ne zagotavlja univerzalnosti, pravi pisateljica. Pogreša zgodbe.