»S trinajsto vlado populizem prevzema prevlado tudi v Sloveniji«

Nova koalicija oziroma vlada, ki naj bi jo dobili sredi septembra, bo prevzela vajeti v ugodnih makroekonomskih razmerah, tudi napovedi so optimistične. Gospodarska rast se bo nadaljevala, še naprej bo padala brezposelnost, plače bodo rasle nominalno in realno. So to razmere, v katerih lahko novi koaliciji uspe izpeljati mandat do konca, se izogniti razpadu zaradi nezmožnosti kompromisov šestih strank in izpeljati reforme, ki so nujne, med drugim zdravstveno in pokojninsko?

Koalicija in potem vlada, ki se nakazuje danes, bo dejansko nadaljevanje sedanje, le da bo razširjena še z dvema strankama, ki po programu delujeta bolj levo kot sredinsko. Njihovo delovanje bo odvisno še od podpore Levice. Že sedanja koalicija in vlada sta bili izrazito naklonjeni ukrepom povečevanja porabe za namene, ki so predvsem všečni in usmerjeni v določene skupine volivcev, brez učinka oziroma z negativnim učinkom na dolgoročno rast BDP in reševanje ključnih problemov Slovenije, ocenjuje ekonomist Dušan Mramor. Prevlado teh ukrepov je preprečevalo predvsem ministrstvo za finance, ocenjuje sogovornik, s svojo jasno in relativno trdo stabilizacijsko in razvojno usmeritvijo ekonomske politike ter tudi posamezne poteze predsednika vlade, ob pritisku EU in tujine. »Po mojem videnju je z novim razmerjem moči v koaliciji in vladi ob sedanjih odličnih ekonomskih rezultatih to zelo krhko ravnotežje nemogoče obdržati. Tako kažejo tudi programi koalicijskih strank in podporne stranke Levice ter zapisi koalicijskega dogovora, kot sem jih lahko zasledil doslej. Še posebej pa na to kaže ocena povečanja javnih izdatkov za štiri odstotke BDP samo za približno polovico ocenljivih ukrepov iz osnutka koalicijske pogodbe. Populizem prevzema prevlado tudi v Sloveniji,« opozarja ugledni ekonomist.


 

Samozavest enega dela koalicije je dovolj za nove volitve

Andraž Zorko, strokovnjak za javnomnenjske raziskave iz družbe Valicon in politični analitik, se strinja z ocenami nekaterih pravnih strokovnjakov, da vlada Marjana Šarca dejansko sploh ne bo manjšinska. »V začetku septembra bomo najverjetneje dobili vlado z ministri petih strank in s podporo Levice, neke vrste manjšinsko vlado, ki pa to v resnici dejansko ne bo. Že sam peterček ima 43 glasov, kar bo verjetno zadostovalo, če bodo le disciplinirani, za večino glasovanj v državnem zboru. V parlamentu se namreč sklepi sprejemajo z navadno večino, partnerstvo z Levico pa daje tej koaliciji že kar udobno večino,« pravi. Ta vlada bo zato zdržala toliko časa, poudarja, dokler bo v večini strank, ki jo tvorijo, prevladalo prepričanje, da so kakršni koli kompromisi boljši kot ponovljene oziroma predčasne volitve. Stranke peterčka ne druži kaj več kot to, da nihče med njimi ne želi sodelovati s SDS pod vodstvom Janeza Janše in da si nihče med njimi ne želi ponovnih volitev. To je trenutno vezno tkivo te koalicije. Ker je strank pet oziroma dejansko šest in nobena med njimi ni dominantna po deležu osvojenih glasov in ker bo to vlado po Miru Cerarju spet vodil manj izkušen politik, se večina komentatorjev in analitikov strinja, dodaja sogovornik, da takšna vlada ne more zdržati polnega mandata. Če to ni uspelo vladi treh strank pod dominantnim vodstvom SMC, se to zdaj zdi še toliko manj verjetno. Toda na drugi strani je prisoten močan motivator, to je negotovost v primeru predčasnih volitev. Ta vlada bo torej razpadla v trenutku, ko se bo ena – ali nemara zavezništvo dveh – od ključnih štirih strank (LMŠ, SD, SMC, Levica) počutila dovolj samozavestno, da se poda na nove volitve. Veliko je odvisno tudi od zunanjih okoliščin. Morebitna nova svetovna gospodarska kriza bi to vlado postavila v podoben položaj, kot je bila Pahorjeva leta 2010. »Pregovorno prepirljivi Slovenci očitno težko verjamemo, da lahko vlada šestih strank, kar ta vlada dejansko bo, zdrži več kot eno leto. Da bo zdržala polna štiri leta, ne verjame nihče. Če bo Šarec ponovil napako Mira Cerarja, ki se je z največjo podporo v zgodovini volitev podal v vladanje z ne najbolj posrečeno ekipo, nato pa prvo leto ali dve zagovarjal slabe odločitve in kadrovske poteze, čemur so sledili medijski pogrom, ne najbolj posrečen odziv in posledičen padec javne podpore, potem bo ta vlada bolj kratkotrajnega značaja,« je prepričan Zorko.


 

Zgodba s političnim kadrovanjem se bo ponovila

Vsakokratne volitve so, ne glede na to, da se je moč politike po demokratizaciji slovenske družbe zmanjšala oziroma se je segmentirala na več strank in z njimi povezanih lobijev, stresne tudi za kroge zunaj političnih strank. Predvsem ko gre za upravljalske strukture družb v (so)lasti države. Vsaka nova koalicija si namreč na novo razdeli stolčke v (para)državnih družbah in skladih. Ne glede na to, da je sedanja koalicija ostala oziroma da se dogaja le njena »razširjena sestava«, ni verjeti, da bistvenih sprememb na vrhu omenjenih družb in skladov ne bo, saj bosta LMŠ in SAB hoteli svoj kos pogače, če se zanj res ne bo potegovala tudi Levica. »Prve informacije o kadrovski sestavi nove vlade so zelo pomenljive, predvsem z vidika izrazoslovja – 'ta in ta stranka si želi to in to ministrstvo'. V državi, v kateri je menda prav na vseh področjih vse narobe, kot smo lahko slišali v predvolilnem obdobju, si nobena politična stranka pri zdravi pameti ne bi želela voditi ministrstev, pod katerimi so področja, na katerih je vse narobe. Še manj bi pričakoval, da bodo na ta mesta postavljali predsednike strank. A dogaja se prav to. Verjeti, da bi bilo v katerem koli drugem primeru karkoli drugače, pa je slej ko prej politično naivno,« razmišlja Zorko.

Dušan Mramor je analiziral uspešnost dosedanjih vlad. Od zadnjih petih vlad sta bili po njegovem sicer najbolj uspešni vlada Mira Cerarja in prva vlada Janeza Janše, najslabše pa sta se z izzivi soočili vlada Boruta Pahorja in druga Janševa vlada. Za vladajočo strukturo v letih od 2008 do 2012 ocenjuje, da je bil odziv na krizo neustrezen, tudi zaradi blokad v koaliciji in znotraj vlade, na primer zaradi neprimernih delitvenih teženj vodilne stranke in med ključnimi institucijami (npr. Banke Slovenije proti finančnemu ministrstvu), nujne strukturne reforme (pokojninska reforma in reforma dela) pa je blokirala opozicija z zlorabo referenduma in tudi z nekonsistentnimi sodbami ustavnega sodišča.

Tudi v času druge vlade Janeza Janše vladajoča garnitura ni ustrezno reagirala na krizo. Znižanje plač v javnem sektorju, znižanje zaposlenih v javnem sektorju s prepovedjo zaposlovanja in obveznim upokojevanjem 65-letnikov, zamrznitev pokojnin, kot našteva Mramor – vsa ta brezkompromisna oznanitev varčevalnih ukrepov je povzročila največji padec zaupanja potrošnikov in domače porabe v zgodovini Slovenije. Izjave tedanjega predsednika vlade in finančnega ministra pa so vplivale tudi na izjemno zmanjšanje zaupanja investitorjev in gospodarstva, z vsemi posledicami, s katerimi se je soočila naša država na mednarodnem trgu kapitala.



Dušan Mramor je bil v svoji profesionalni karieri med drugim tudi dvakrat minister za finance, v vladi Mira Cerarja in pred tem v vladi, ki jo je vodil Anton Rop. Kako težko je bilo delati v prvi in kako v drugi? Mramor se namreč odgovoru na vprašanje, kdo je bil boljši predsednik vlade, s katerim je sodeloval, izogiba, da sta »bila zelo različna«. »Obe vladi, v katerih sem sodeloval, sta imeli zelo težke naloge. Prva zagotoviti vstop v EU brez negativnih posledic z vsemi izjemno hitrimi pravnimi in ekonomskimi prilagoditvami, poleg tega pa še izpeljati vse potrebne spremembe za vstop v dvoletno čakalnico za evro – ERM2. Strokovno izreden zalogaj. Druga pa si je zadala nalogo dokončno potegniti Slovenijo iz izjemno hude krize in zagotoviti svetlejšo perspektivo. Poleg strokovnega je bil to tudi izreden politični izziv, ki nam ga je uspelo za državo uspešno rešiti, vendar žal ne brez osebnih posledic,« se spominja. Delo v prvi vladi mu je bilo, ob podpori predsednika vlade, strokovnosti ministrskih kolegov, dobrem sodelovanju s parlamentom in ob izjemnih rezultatih, ki so jih, kot pravi, dosegali, v zadovoljstvo in ga je strokovno izpopolnjevalo. Svoje so prispevali tudi zahteve in pritisk EU, ki so povečali pomen ministrstva za finance. Delo v drugi vladi je bilo povsem drugačno, njegova najtežja življenjska izkušnja. »Strokovno pravilno zastavljena pot iz krize je bila v nasprotju z doktrino EU in tudi v nasprotju s programi in interesi koalicijskih strank oziroma delno celo v nasprotju s koalicijsko pogodbo, javnost pa je bila zaradi krize popolnoma negativno nastrojena proti vladi in politiki na splošno. Izvedba je bila mukotrpna, podpora bolj izjema, nasprotovanje pa pravilo. Politične metode diskvalifikacije, onemogočanja in oviranja so mene in sodelavce izčrpavale. Zadovoljstvo pa so mi prinesli rezultati, ki Sloveniji znova prinašajo pozitivno perspektivo in hkrati potrjujejo pravilnost strokovnih usmeritev in odločitev,« pravi Mramor.



Je lahko varovalka pred škodljivimi odločitvami politike in obramba pred sprejemanjem populističnih ukrepov morda veto, ki bi ga imel finančni minister kot prvi skrbnik javnih financ na odločitve vlade? »Finančni minister je samo eden od ministrov vlade, ko gre za ocenjevanje družbenih prioritet in načina njihovega doseganja. Ima pa zelo malo formalnih instrumentov, ki bi mu omogočali preprečitev neodgovornega finančnega ravnanja vlade ali parlamenta, kar pa je njegova odgovornost. Fiskalno pravilo in fiskalni svet sta pomembna instituta skrbnega ravnanja z javnimi financami, vendar v zavesti poslancev in državljanov bolj kot vodilo, in ne pravno zavezujoč predpis. Veliki problemi z metodologijo izračuna usklajenosti javnih financ s fiskalnim pravilom tako mnenje podpirajo. Tako sta ključni strokovnost in vplivnost finančnega ministra. Zagotoviti, da se nasprotovanje finančnega ministra posameznim ukrepom upošteva, z drugimi besedami vzpostavitev instituta neformalnega veta v vsakodnevnem delovanju vlade, je prvi pogoj za dobro delovanje vlade. Seveda tak 'veto' praviloma ne pomeni absolutne zavrnitve, temveč iskanje boljše rešitve,« odgovarja dvakratni finančni minister.

Uspešno vodenje gospodarske politike zahteva veliko razgledanost, še opozarja, in širino ter med drugim tudi ekonomsko-analitsko znanje. Ob tem pa seveda konsolidiranost vodilnih strank, a tudi pogum za nepopularne ukrepe in ohranitev suverenosti znotraj EU. S slednjim smo v preteklosti že imeli nekaj težav.