V intervjuju preberite še:

Ko enajstletnik drugega otroka med prepirom udari s palico in mu izbije oba sekalca, se srečata starševska para, Annette (Iva Krajnc Bagola) in Alaina (Sebastian Cavazza) v pariškem meščanskem stanovanju Véronique (Jana Zupančič) in Michela (Uroš Smolej) ki se sprva v spravljivih tonih kultiviranih ljudi  želijo pogovoriti o kočljivi situaciji, a kmalu iz njih izbruhnejo potlačena agresivnost in seksistične, rasistične in homofobne opazke ...

Diego de Brea se je po Antigoni v BDP v Beogradu po Velikem diktatorju v ljubljanski Drami lotil teksta, ki ga pri nas (v prevodu Aleša Bergerja) že dobro poznamo, Bog masakra (2006) francoske avtorice Yasmine Reza. Yasmina Reza in Roman Polanski sta igro predelala v filmski scenarij, po katerem je bil leta 2011 posnet film Masaker (Carnage) z Jodie Foster, Kate Winslet, Christophom Waltzem in Johnom C. Reillyjem v glavnih vlogah. Na odru Mestnega gledališča v Ljubljani so prvaki MGL ustvarili izjemne like in kot uigran kvartet v dobri uri, s hitrim tempom in zasuki, poskrbeli za izjemno gledališko izkušnjo, dokler ni navdušeno občinstvo izbruhnilo v dolgem aplavzu.

Kaj naj vam rečem? Jaz še vedno najraje na svetu režiram in vstopam v to absolutno in totalno, je rekel Diego de Brea, ki je bil tokrat tudi dramaturg, scenograf in avtor glasbene podlage hkrati, ko sva se naslednji dan dobila na kavi na vrtu Lili Novy. Govoril je v dolgih, strastnih, skoraj filozofskih monologih, v katere je bilo skorajda nemogoče vriniti kakšno vprašanje. Saj boste potem vse skupaj malo prizemljili in skrajšali, je rekel z nasmeškom. A malo globine naj le ostane, da ne bom kot plitka posoda, v kateri shranjujemo grozdje.

- Mislim, da bi se v nasprotju s tem tekstom, kjer nastopajo impulzivni manijaki, ki se odzivajo na vsak detajl, na napačno postavljeno besedo, sam najbolj ukvarjal z vzrokom za to dejanje. Ker najbrž vzrok v tej družbi za takšne stvari obstaja in z vzroki se, tako kot pri vzrokih za bolezen, premalo ukvarjamo. Ne ukvarjamo se z etiko in medsebojnimi odnosi znotraj sistemov, s čimer bi se moral ukvarjati tudi javni zavod, kot je šola. Bojimo se vzrokov, ker je vzrok vedno diagnosticiranje tistega, od kjer ta bolezen izhaja.

- Besede o ničelni toleranci do agresije, s katerimi opletamo, na drugi pa skrajni egocentrizem, megalomanija, borba zob za zob, ki se jo gremo, so tako prisotni v vseh porah družbe, da jih najbrž otrok ponotranji in jih dojema kot legitimne, ne glede na naše navidezno moralistične nauke in besede.

Ker očitno z našo intimnostjo, zasebnostjo nismo zadovoljni in z njo težko živimo, si jo želimo nenehno deliti z drugim, s tujimi ljudmi, ki z nami nimajo nobene zveze. Jaz nisem del sveta družabnih omrežij, ne zato, ker bi se tega bal, ampak ker se mi zdi to, da bi delil svojo zasebnost s svetom, popolnoma nepotrebno. Intimno je intimno, zasebno je zasebno in javno je javno.