Ko je pomembneje imeti kot biti

Veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) bo danes prizorišče premierne uprizoritve Boga masakra izpod peresa francoske dramatičarke Yasmine Reza. V tej aktualni in angažirani komediji, kot je delo označila direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, avtorica razgalja sodobno meščansko elito in dvolično človeško naravo.

Bog masakra (v izvirniku Le Dieu du carnage, 2006) ni besedilo, ki pri nas še ni bilo uprizorjeno, nasprotno – a čeprav se v MGL načeloma nagibajo h krstnim uprizoritvam, jih je to nagovorilo prav z aktualnostjo. Po besedah Barbare Hieng Samobor gre za eno od najboljših iger, napisanih v zadnjih nekaj desetletjih, izjemen spoj komedijskega in dramskega, ki se uvršča med polklasična besedila. Prevedel jo je Aleš Berger, režiser pa tudi dramaturg in scenograf uprizoritve ter avtor glasbene opreme je Diego de Brea, igralsko zasedbo sestavljajo Jana Zupančič, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola in Sebastian Cavazza.

Izbruh neizrečenega

V dobrih sedemdesetih minutah se pred nami odvije sprva umirjeno in omikano srečanje zakonskih parov, ki želita (v odsotnosti otrok) razrešiti spor zaradi pretepa na igrišču, v katerem je eden od enajstletnikov drugemu s palico izbil prednja zoba. Čeprav se poskušajo o nezgodi pogovoriti kultivirano in asertivno, je položaj (tudi zaradi alkohola) vse bolj zaostren. Na plan pridejo potlačena jeza, frustracije, nestrpnost (seksistične, rasistične, homofobne opazke); razkrije se egocentričnost in z njo najtemnejše plati njihovih osebnosti, ki zasenčijo osnovno izhodišče za srečanje.

Diego de Brea v besedilu, ki »odpre brezno problemov znotraj mikrosistemov družine«, vidi prispodobo za umirajočo Evropo, »kjer človek ne vidi več človeka«. Izjemno se mu zdi predvsem zato, ker obravnava »veristično zgodbo«, to je dogodek med dvema družinama, pri čemer je ključno, da se ti ne poznata. Ključno je tudi, da poleg tega, da ponudi veliko odgovorov, poskrbi za možnost identifikacije, o kateri meni, da je terapevtska. »Čas je za klasične tekste z ontološko noto,« je poudaril na torkovi novinarski konferenci in dodal, da je Bog masakra po njegovem mnenju klasika zato, ker »se Reza sprašuje, od kdaj je v življenju pomembneje imeti kot biti«.

Kapitalizem in sreča ne gresta skupaj, je dejal, »to bomo morali nekoč dokončno sprejeti. Hkrati imam občutek, da nam je bližje inercija, nedelovanje, s katerim se zadovoljimo zaradi občutka, da nekaj ohranjamo.« Besedilo ga je pritegnilo tudi zato, ker ni napisano intelektualistično, temveč z izjemnim občutkom za odnos in gledališki konflikt, ki ga privede do skrajnosti – tako rekoč masakra. »Šele ko je Evropa izpostavljena, izzvana, se pokaže, kakšno brezno je in da v sebi, kot bi rekel Kosovel, nosi veliko gnilobe.«

Za igralce, ki nastopajo v vlogi Véronique in Michela Houilléja (Jana Zupančič in Uroš Smolej) ter Annette in Alaina Reilla (Iva Krajnc Bagola in Sebastian Cavazza), je bilo ustvarjanje predstave svojevrsten izziv, saj so se morali dokopati do bistva, do vročice, ki se skriva pod površjem besedila in je ni mogoče začutiti takoj. Ob tem je Jana Zupančič poudarila vlogo režiserja, »ki je najboljši igralec« in jih je natančno vodil skozi proces. Po besedah Ive Krajnc Bagola je ta zahteval veliko kopanja po sebi, kar ni lahko, so pa takšne ovire odločilne za »slajši rezultat«.