V zelo posebne čase prihaja vaša predstava o diktatorju, kako se bo spogledovala z življenjem tu in zdaj?

Vse bolj aktualna je. Ne le zaradi parodije na politiko, ki se jo igrajo pri nas, temveč zaradi vsega, kar se dogaja po svetu. Vidimo kup diktatorjev, ki spominjajo na diktatorje iz preteklosti. Je pa absurdno, da v času prve in druge svetovne vojne ni bilo toliko medijev in viralnosti, resnica je bila ena, tista, ki so jo prodali. Danes pa se laži kot resnice prodajajo kljub internetu in temu, da je mogoče vsako stvar preveriti. Kako lahko Putin reče, da je treba ustaviti genocid, ko je pa on prišel na tuje ozemlje? In pri nas … Nekoga dobijo na laži, obstajata zvočni in videoposnetek, on pa reče, da to ni res. Včasih so ljudje odstopili zaradi sendviča, zdaj ne bi niti zaradi umora. Nič se ne zgodi, kar gremo naprej. Kaj se mora zgoditi? Diktatorjem v zgodovini, tujini in pri nas je skupno, da se igrajo z ljudstvom, življenji, ozemljem, kot da se igrajo namizno igro s kocko. Chaplin je genialno to zadel, ob tem, da so ti ljudje psihopati, so pravzaprav otroci, ki se igrajo monopoli s pravimi ljudmi.

Se boste navezali na dogajanje v Ukrajini?

Ne. Tudi dolenjščine ne bo. Zgodovina je ciklična, to želimo pokazati. Med revolucijo so odstavili vladarja, rekli, da bodo imeli republiko in da bodo vsi enaki, a glej ga zlomka, nekoga so potrebovali, da bo to vodil. In kaj je delal on? Enako kot oni prej. Očitno tako mora biti. Smo čreda ovčk, potrebujemo totalitarno usmerjeno svobodo in potem smo srečni.

Kako se počutite v čevljih diktatorja?

Dobro, ker vsi plešejo tako, kot jaz dirigiram. To me spomni na nemški film Eksperiment. Ko človek obleče obleko, se počuti bolj pomembnega. Tudi pri diktatorjih je podobno. Moč nima meje. Jaz seveda igram samo parodijo, ko je vaje konec, oblečem kavbojke, grem po pol bele štruce in domov kuhat kosilo. Na odru pa je krasno, to ni salonska igra. Diego de Brea je znan po burleski, jaz sem bil tudi plesalec, v skečih sem pogosto uporabljal te prijeme, zato je to zame domač teren.

Chaplin je o filmu Veliki diktator dejal, da ga morda ne bi posnel, če bi se zavedal razsežnosti grozot nacizma v Nemčiji. Kako vi gledate na to, iz česa se smemo šaliti in iz česa ne?

Jaz bi več satire in parodije, ker očitno s pravim ogledalom, ki ga nastavimo, ne naredimo nič. Obstaja mnogo posnetkov taborišč iz druge svetovne vojne, nas to gane, smo se kaj naučili? Očitno ne. Psihopata ali pa sociopata lahko vržeš iz tira samo tako, da ga osmešiš in razkrinkaš. Ko ga ponižaš, takrat bo pokazal pravi obraz. In kaj je v parodiji lepšega, kot da se delaš norca iz neumrljivih idiotov.

A tudi sam Charlie Chaplin ni bil brez greha, tri njegove žene so bile mladoletne, z njimi ni ravnal posebej lepo. Vi lahko ločujete umetnost od umetnika?

To je težko vprašanje. Te stvari me zmotijo, nisem pa človek, ki bi seciral tekste in v njih iskal na primer pedofilijo. Res pa težko pogoltnem, če nekaj vem. Tudi Leni Riefenstahl velja za pionirko nekaterih filmskih prijemov, a težko prezreš, da je s pridom izkoristila sistem, ki ji je to omogočal. In Alfred Speer je bil odličen arhitekt, a je za projekte potreboval sužnje. Krasno, da imamo piramide, a ljudje so v njih umirali. Ne morem kar mimo teh dejstev. Chaplina kot umetnika pa seveda cenim. Še bolj pa Stana in Olia. Potem so tu še Buster Keaton, Danny Kaye, Gene Kelly, Louis de Funès. S tem sem odraščal, to obožujem. Morda še bolj, ker je jezik odvzet. Ker moraš vse povedati z gestikulacijo, pogledi in fino premišljeno dramaturško igro.

»Težava je, ko nastane teater v teatru. Ko vidiš, da je vse že vnaprej določeno. Da so nekateri projekti paradni konji, drugi pa obstajajo samo zato, ker je treba upravičiti kvoto, da bomo tudi prihodnje leto dobili denar. V Drami sem približno dvajset let, to ni malo. Pred mano je še dobrih deset let, ko lahko delam z vso silo. Jih bom dal teatru, kjer sem kdaj tudi podhranjen, kjer izziv pride morda enkrat na sezono?« ste mi zaupali pred kratkim. Je Veliki diktator eden od teh izzivov?

Brez dvoma je to meni ljub poligon igre, to gotovo je izziv. Konec koncev je to velik diktator, ni srednje velik. Pa tudi režiser Diego de Brea … Sem mislil, da sem jaz nor, kar se tiče ustvarjanja, a vidim, da sva si kar podobna.

Iz predstave Veliki diktator. »Ko človek obleče obleko, se počuti bolj pomembnega. Tudi pri diktatorjih je podobno. Moč nima meje.« Foto Peter Uhan

Ko ste postali Jurij Zrnec, komik, voditelj in televizijska zvezda, je bila to večja ovira za vas ali za režiserje v Drami, da morda niste dobili vlog, ki ste si jih želeli?

Veliko sem razmišljal o tem, zakaj sem tako popredalčkan. Verjetno, ker je Drama podjetje, ki mora dostaviti izdelek do datuma. Pogosto se to povezuje s tem, da staviš na preverjene karte. Zato videvaš iste igralce z istim slogom igre v istih vlogah. Tudi zame je bilo nekaj izzivov. Antigona je eden od njih, tam sem pokazal, da sem doma tudi v tragediji in verzu. Sem se pa v dvajsetletni karieri naposlušal besed: »Stari, odličen si bil v tem resnem tekstu, ti bi moral to ves čas igrati.« Ja, ampak jaz nisem na pravi strani mize, da lahko o tem odločam. O tem sem se namreč največkrat pogovarjal z direktorji Drame. (smeh) Je kar bedno, ni najboljši občutek. Saj mi ni nič hudega, a se vprašam, kaj vse bi še lahko. V Drami premalo razmišljajo o razvoju igralcev, zelo hitro jih razdelijo na kategoriji A in B, marsikomu tako umorijo vse navdušenje. Pač naveliča se, da je vedno drugi brat, lastnik stanovanja ali peto drevo na desni.

Po drugi strani pa verjetno ne manjka tudi trepljanja po rami in hvale?

Niti ne. S tistimi, s katerimi smo si bili blizu, smo si vedno povedali vse naravnost. Mene je v resnici najbolj zmotilo, da so mnogi to, kar sem delal, označili za besedami: »Ah, to je pač Zrnec, to so on in njegove šale.« Prav, ampak a še kdo drug dela to tako kot jaz? V Drami pa so pač vedno bolj cenili solze, patetiko in v občinstvo obrnjene monologe.

Bi zdaj delali televizijsko oddajo?

Takšne, kot je bila As ti tud not padu?! ne, bi pa kaj podobnega skečem, ki sem jih delal tam. Licenčnih oddaj ne bi delal. Od nekdaj so mi bili všeč Monty Python in Top lista nadrealista. Ko je bil Šugi (Jernej Šugman) še živ, sem imel idejo, da bi se komiki iz Drame povezali v skupino, ki bi samostojno ustvarjala komične, satirične reči. Seveda se je zalomilo, ker potrebuješ sredstva in čas. Ko smo delali As ti tud not padu?! je bilo še bolj naporno, a takrat sem bil star 25, zato sem zmogel. Danes ne zmorem niti si ne želim.

Kako z razdalje gledate na oddajo As ti tud not padu?!, si kdaj zažvižgate kak refren, ki sta ga pela z Ladom Bizovičarjem?

Ja, si. Ljudje me tudi pogosto spominjajo na te skeče. Vem, da imajo zabave, na katerih na youtubu gledajo skeče iz oddaje. Jaz tega ne bi delal, mislim pa, da smo naredili nekaj vizionarskih, enkratnih reči. Če bi bil kdo dovolj pameten, bi videl, da bi nekateri skeči z lahkoto postali samostojna oddaja. A bili smo dobra ekipa, tu sta bila Lado in Gajo (Igor Gajič), mladi smo bili, ljubilo se nam je cele noči prebedeti, zdaj pa zaspim ob desetih ali enajstih, sistem se ugasne.

Omenili ste Igorja Gajiča, s katerim zdaj skupaj ustvarjata serijo Ja, Chef! Kako pomemben člen vaše komedije je Igor?

Velik. Je prijatelj še iz plesnih časov. Bil je bolj tehničen tip, doma so imeli agencijo in studio, že v srednji šoli in na fakulteti smo tam preživljali noči. Ne vem, kaj bi brez njega, res je moj dobri prijatelj, bil sem njegova poročna priča. Vesel sem, da sva se spet srečala, vmes je kazalo, da morda ne bova več delala skupaj. On je šel na televizijo, na katero jaz ne bi nikoli šel, potem se je podal še v drugačne televizijske vode, programske sheme in podobno. Ko smo iskali režiserja za serijo Ja, Chef!, sem seveda takoj pomislil nanj, a nisem vedel, ali bo za. Rekel je, da z veseljem, in nadaljevala sva tam, kjer sva končala, kot da vmes ni minilo kar nekaj časa. Smo pa zdaj vsi osivelčki in trebuškoti, zob časa nas je načel. (nasmeh)

Kaj vas nasmeji v zadnjem času?

Male reči. Zadnjič je na primer Bojan Emeršič na snemanju Ja, Chefa! odlično padel čez koš za smeti. Z Jernejem Kogovškom sva se tako smejala, da smo komaj posneli. Včasih se še zjutraj na balkonu smejim takim rečem. Kdaj na snemanju tudi jokam od smeha. To me poboža, rečem si, da zato to delamo.