Ilirija je odličen bazen, a ima tudi nekaj nepotrebnih napak

Pred dobrima dvema tednoma je bila končana 25 let dolga zgodba z imenom Prenova kopališča Ilirija. Športni center, s katerim je Ljubljana dobila prvi pokriti olimpijski bazen, je torej odprt, dan D za nami, prvi vtisi plavalcev pa še sveži. Nekateri so navdušeni, drugi kritični, vsi pa se strinjajo, da smo tak športni objekt nujno potrebovali.

Neža Klančar, najboljša slovenska plavalka in prva, ki je preplavala novi bazen Ilirija

Vesela sem, da imamo končno pravi plavalni bazen, v katerem bomo lahko nadgrajevali slovensko plavanje. Všeč mi je celoten kompleks Ilirije, ker je odprt in ima veliko naravne svetlobe. Poleg tega mi tudi lokacija ustreza, ker sem zelo blizu doma.

Med pripombami uporabnikov je tudi ta, da je bil načrt za Ilirijo zasnovan leta 2000, kar se kaže tako v uporabljenih materialih in zunanjosti. FOTO:  Leon Vidic

Jure Bučar, plavalni trener, nekdanji olimpijec

Vse je super, kot trener sem zadovoljen, končno imamo tudi v Sloveniji normalen bazen, kot ga imajo povsod po svetu. V bazenu sicer še nisem zaplaval, a ne slišim pritožb glede bazena. Objekt ima veliko premalo prh: le devet ali deset v moški kopalnici in enako število v ženski. Številne moti tudi odpiralni čas kavarne. Če se trening konča okoli 21. ure, ni več mogoče dobiti pijače, zjutraj ob 6. uri pa ne kave.

Nace Majcen, trener plavanja, športno društvo Delfin

Za otroke je to odlična pridobitev. Super bazen, dovolj prostora, idealni pogoji za plavanje, prijeten kompleks v primerjavi z balonom na Kodeljevem, kjer smo bili do zdaj. O prenovi se je govorilo že v času mojega tekmovalnega plavanja, pa tega na žalost nismo dočakali. Objektu se sicer vidi, da je bil zasnovan pred desetletji, marsikaj bi bilo mogoče narediti danes drugače, a v primerjavi s tem, kar smo imeli, je to zelo dobro. Plavalnih šol tu sicer ne bomo mogli izvajati, se bo pa morda prav zaradi tega kompleksa več otrok odločilo za tekmovalno plavanje.

Nina Kalan, športno društvo Aqua

Občutki v novi Iliriji so zelo dobri. Mi smo navdušeni, da je končno v Ljubljani odprt sodoben športni kompleks, ki smo ga čakali več desetletij. Tudi naši plavalci so navdušeni, z veseljem hodijo na treninge, saj nas je do zdaj pestilo pomanjkanje plavalnih površin, tu pa je seveda veliko bolje, pogoji za treniranje so odlični, terminov je dovolj. Pravzaprav ničesar ne pogrešamo. To je res megalomanski objekt, ki bo služil plavalnim klubom in plavanju, od nas pa je odvisno, ali bomo to izkoristili.

Nekateri se pritožujejo, da je tušev premalo. FOTO:  Leon Vidic

Katarina Braniselj, televizijska voditeljica

Bazen Ilirija sem obiskala dvakrat in nad objektom sem razočarana. Ljubljana je potrebovala bazen takšne razsežnosti, in to podpiram, a sem, ker je bilo za projekt zapravljenega veliko denarja (61 milijonov evrov), nad bazenom razočarana. Kljub impozantni zunanjosti notranjost razočara: gre za nič več kot industrijsko, infrastrukturno haljo z dvema bazenoma. Sprašujem se, v kakšnem stanju bo bazen čez deset ali dvajset let in kako težavno bo vzdrževanje. Predstavljam si, da bo povsem zanemarjen. Poleg tega objekt nima osnovnih potrebščin, kot so sušilci za lase, ploščice drsijo, ob vhodu v bazen pa je prevelik naklon. Seveda je prijetno, ker je voda topla in objekt čist, a to najbrž zato, ker je odprt malo časa. Višina vstopnine ni sorazmerna temu, kar bazen ponuja. Prav tako se mi zdi nenavadno, da v gradnjo bazena ni bila bolj vključena stroka.

Eva Breznikar,  oblikovalka, plavalna sodnica

Kot nekdanja vrhunska plavalka in trenerka plavanja sem videla in preplavala veliko bazenov. Nova Ilirija je seveda nujna pridobitev za prestolnico. Žal pa moram povedati, da se bazenu Ilirija vidi, da je pri projektu manjkal del stroke: postavitev stropa brez primernih orientirjev za hrbtno plavanje in posledično velika možnost trka, zelo malo prh in stranišč, čezmerno razlivanje vodne bariere za razkuževanje nog pred vstopom na bazensko ploščad, zelo spolzka vodna bariera, garderobe brez sušilcev za lase, premalo košev za smeti … Vse to se je tudi pokazalo na prvi tekmi, pokalu Ježek za najmlajše. Kup detajlov, pri katerih »moramo biti tiho« samo zato, ker smo »končno dobili bazen«. Velik bazen je hiter in lep, ampak res škoda za številne popolnoma nepotrebne »napake«, ki bi se jim bilo mogoče brez težav in velikih stroškov izogniti, če bi snovalci sodelovali s plavalno stroko. Žal sem opazila tudi, da večina kredibilnih ljudi iz plavalnega sveta ne upa, ne sme ničesar na glas ali javno pokritizirati v strahu pred posledicami, češ »bodite hvaležni, da smo sploh dobili bazen«. Kljub novi Iliriji velik del rekreativcev (vaterpolo, veteranske plavalne selekcije) ostaja pod balonom na bazenu Kodeljevo, saj prostora še vedno ni dovolj za vse in plavalna srenja upa, da bo kljub odprtju Ilirije ostalo tudi Kodeljevo.

S prenovo Ilirije se začenjajo novi časi za slovensko plavanje. FOTO: Črt Piksi

Jure Melon, arhitekt

Seveda smo veseli, da imamo plavalci v Ljubljani končno bazen, ki je primeren tako za tekmovalno kot rekreacijsko plavanje. Gre za hiter bazen, uporabnost je odlična. Z arhitekturnega vidika pa je zgodba nekoliko drugačna. Načrt za Ilirijo je bil zasnovan leta 2000, kar se kaže tudi v uporabljenih materialih in zunanjosti. V 25 letih se je marsikaj spremenilo, našli bi lahko drugačne arhitekturne rešitve in uporabili boljše materiale, čeprav mi je kot arhitektu videz kovine in betona všeč. Najbolj me moti pocinkana pločevina, saj je videti res poceni, veliko bolje bi bilo, če bi bila v temnejši barvi. Poleg tega izvedba objekta ne kaže v celoti idej iz prvotnega načrta. Prihod v Ilirijo je pompozen, a detajli pri izvedbi in opremi so pomanjkljivi – kot da gre za nedokončan projekt. Premalo je prh, tudi komunikacija med prehodi po objektu je slaba … Lokacija kavarne je precej nerodna; namesto da bi postala stičišče med parkom Tivoli in bazenom, se odpira proti cesti.

Stari Ilirijani pravijo, to je Ilirija zdaj športni objekt, kopališča Ilirija ni več.  FOTO: Leon Vidic

Tomaž Potza, eden najstarejših ilirijanov

Bil sem na odprtju in ogledu Ilirije, nisem pa še zaplaval v bazenu. Moji prvi vtisi so taki: seveda smo tak športni objekt nujno potrebovali, bazen je odličen. Prepričan sem, da se bo Neža Klančar še bolje pripravila in kariero nagradila. Toda kopališča Ilirija ni več. Kopališča, kjer smo včasih preživeli dolge ure, se tam družili, igrali karte, spili kavico ... To je zdaj športni objekt, v katerem rezerviraš termin, odplavaš in greš. Opazil sem nekaj pomanjkljivosti, da so premajhne garderobne omarice, kjer ne moreš pustiti večje torbe, ni sušilcev za lase, slišim tudi, da naj bi bil avgusta bazen zaprt, kar me čudi, saj vsi vendar ne gremo na morje. Tudi navzven se zdi, kot da objekt ne bi bil dokončan. Čudna se mi zdi tudi napoved župana, da bodo tu postavili kip Janezu Kocijančiču, nekdanjemu dolgoletnemu predsedniku Olimpijskega komiteja Slovenije. Menim, da v Ilirijo sodi predvsem kip Stanku Bloudku, ki je bil glavni pobudnik gradnje Ilirije, za objekt pa je poskrbel tudi s tehnične in finančne plati.

Franjo Bobinac, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez

Vsako izboljšanje športne infrastrukture v Sloveniji je za razvoj športa zelo pomembno. Moj prvi vtis, ko sem stopil v novo Ilirijo, je bil, da je Ljubljana končno dobila sodoben športni objekt, kakršnega si zasluži. To je objekt, ki športnikom zagotavlja vrhunske pogoje, hkrati pa s svojo večnamenskostjo pripomore k širši dostopnosti športa ter spodbuja zdrav življenjski slog in povezovanje med vsemi generacijami. Šport je v naši naravi, plavanje pa sodi med osnovne športe. Za svoj nadaljnji športni razvoj je prestolnica resnično potrebovala pokrit olimpijski bazen. Tovrstne infrastrukture v Sloveniji sicer še vedno primanjkuje.