Veliki diktator, eden največjih filmov ikone Charlieja Chaplina, se konča z govorom judovskega brivca, polnim upanja, kakršno se zdi v današnjem času na meji utopije. Film, za katerega bi si želeli, da bi za vselej ostal predvsem in zgolj umetniška stvaritev, je prav zaradi grotesknega ponavljanja zgodovine dobil status vedno aktualnega, nesmrtnega. V sredo bodo Velikega diktatorja v režiji Diega de Bree premierno prikazali na odru SNG Drama Ljubljana.

»Hannah, me slišiš? Kjer koli že si, poglej v nebo, Hannah. Oblaki se dvigajo. Sonce se prebija skoznje. Iz teme prihajamo na svetlobo. Prihajamo v nov svet, prijaznejši svet, kjer se bodo ljudje dvignili nad svoje sovraštvo, pohlep in brutalnost. Poglej v nebo, Hannah,« je judovski brivec (Charlie Chaplin), ki se je postavil v vlogo velikega diktatorja, sporočil svoji Hannah (Paulette Goddard) in slovesno razglasil osvoboditev iz diktature in napovedal lepši svet za slehernega človeka.

Prve besede

Prav v filmu iz leta 1940 je Charlie Chaplin prvič spregovoril. V Hollywoodu, ki mu je že vladal zvočni film, se je dolgo upiral tej noviteti, pa vendar je že v tem prvem poskusu spregovoril na način, da je ostal njegov glas v kolektivnem spominu filmofilov. Najprej je bilo to z glasom Adenoida Hynkla, velikega vodje izmišljene Tomanije, ki govori svojevrstno nemščino s pretirano gestikulacijo, ki nezgrešljivo spominja na Adolfa Hitlerja, in nato z glasom skromnega judovskega brivca, na las podobnega diktatorju omenjene izmišljene države.

Kako pomemben je bil ta glas Charlieja Chaplina, je že leta 1948 v Ljudski pravici zapisal slovenski literarni zgodovinar ter kritik Drago Šega: »Če je Charlie, ta s komičnimi sredstvi upodobljeni predstavnik malega ameriškega človeka iz kapitalističnega sveta, končno le spregovoril, ni spregovoril samo zato, ker ga je k temu prisilil napredek filmske tehnike, spregovoril je zato, ker ni mogel več molčati. Ni mogel molčati spričo fašizma, spričo nečloveških oblik boja, ki jih je privzel kapitalizem, da bi si za vsako ceno ohranil svoje razpadajoče življenje. Mali nebogljeni Charlie, ki je vse udarce resničnosti sprejemal s skromno vdanostjo, kot udarce usode, se je nenadoma zavedel sebe in družbene resničnosti, v kateri živi; skrajna stiska, ki se je v njej znašel sam in ki se je v njej znašla celotna družba, mu je odprla usta.«

Bojazen studiev

Zgodba se začne v prvi svetovni vojni, ko vojak iz Tomanije junaško reši pilota Schultza, a ob strmoglavljenju letala izgubi spomin. Ko se po dveh desetletjih vrne v svojo brivnico, je prepričan, da je, odkar jo je zapustil, minilo le nekaj tednov. Toda vmes se je vse spremenilo. Tomanijo vodi diktator Hynkel, ki si za cilj postavi izkoreninjenje judovskega življa, in tako se v nemilosti znajdejo tudi brivec in njegovi sosedje iz geta. Med njimi je Hannah, ki se nasilnim vojakom junaško upira na vsakem koraku, in kmalu se z brivcem zaljubita ter sanjata o svobodnejšem in mirnejšem življenju v državi po imenu Osterlich. Toda po njej svoje kremplje poleg Hynkla že steguje Benzino Napaloni, diktator Bacterie.

Film, ki je opredeljen kot komična drama, je bil prikazan, še preden so Združene države Amerike stopile v drugo svetovno vojno, in je bil leta 1941 drugi najbolj gledani film leta. Čeprav je bil v številnih evropskih državah prepovedan, je postal z enajstimi milijoni gledalcev po svetu najbolj gledani Chaplinov film. V kina so drli tudi gledalci v Združenem kraljestvu, kjer so imeli na začetku zadržke tudi zaradi pomislekov, da se ljudem ne bo zdelo smešno gledati komedije o diktatorju.

Pravzaprav so bili tudi v Hollywoodu leta 1939, ko je Chaplin napovedal snemanje Velikega diktatorja, zadržani; studii so se namreč izogibali komentiranju dogodkov v Evropi in si prizadevali odvrniti pozornost od del, ki bi jih lahko razumeli kot preveč odkrito podporo ameriškemu posredovanju, kot so zapisali na portalu Vulture. Deloma je bilo to kajpak tudi zaradi finančnih odnosov, ki so jih imeli z nemškim filmskim trgom.

Izhod iz bede

Toda Chaplin, znan po tem, da je pri snemanju filmov opravljal številne vloge, je imel svoj studio in si je v karieri, dotlej dolgi več kot dve desetletji, lahko privoščil financiranje Velikega diktatorja. Kdaj se je pravzaprav začela kariera ikone nemega filma in za tisti čas značilnega slapstick humorja, je težko ugotoviti, saj je že kot otrok nastopal v varietejih. To je bil pravzaprav način življenja in preživljanja družine v viktorijanskem južnem Londonu; Chaplinova mati Hannah je imela kratko kariero pod psevdonimom Lily Harley, Charles starejši je bil pevec in igralec. A zakon je razpadel; oče družine ni podpiral, mati je trpela zaradi psihičnih težav, Charlie in njegov brat Sydney pa sta životarila, razpeta med ostanki družine in delovnimi sirotišnicami, je mogoče izvedeti v biografiji Chaplin: His Life and Art. Nastopanje je bil za Charlieja poskus pobega iz bede, pri katerem mu je pomagal talent, ki ga je podedoval po starših.

Čeprav je v spominih navajal nastope že pri petih, je prelomnico doživel pri 14 letih, ko se je prijavil na avdicijo pri londonskem gledališču West End. Predstava ni bila uspešna, a Charlieja Chaplina so opazili. Leta 1906 se je pridružil skupini Freda Karna in zlagoma pripotoval najprej do New Yorka in nato še do Los Angelesa, kjer je podpisal svojo prvo pogodbo za 150 dolarjev na teden. Tako se je začela njegova dolga serija kratkih filmov (izhajali so po eden na teden), med njimi je bil Kid Auto Races at Venice, v katerem spoznamo slavnega potepuha, na katerega v marsičem spominja judovski brivec iz Velikega diktatorja. Do leta 1915 je postal Charlie Chaplin kulturni fenomen, kar mu je olajšalo pot do za tisti čas izjemno velikih zaslužkov in naposled skupaj s soustanovitelji do studia United Artists.

Njegov prvi celovečerni film je bil Deček iz leta 1921, sledili so Parižanka (1923), Zlata mrzlica (1925) in Cirkus (1928), Luči velemesta (1931) in Moderni časi (1936). Čeprav bi zadnja lahko že posnel kot zvočna, se za to ni odločil vse do Velikega diktatorja, ki je bil premierno predvajan 15. oktobra leta 1940 v New Yorku. Za film je napisal scenarij, ga produciral, režiral ter v njem odigral glavni vlogi. Za film naj bi ga, ironično, navdušil ogled Triumfa volje Leni Riefenstahl v Muzeju moderne umetnosti. Medtem ko so drugi gledalci ob njem onemeli, je njega spravil v huronski smeh, saj je Hitlerjev način govora razumel kot nekakšno karikaturo Hitlerja samega.

Po drugi strani pa so tudi njega, kot je pisal britanski BBC ob 80. obletnici filma, fascinirala nenavadna naključja, ki so ga povezovala s Hitlerjem. Ta je bil namreč rojen isti teden aprila leta 1889 kot Chaplin in je že od začetka spominjal nanj zaradi brčic. Leta 1939 je, denimo, izšla pesem angleškega komika Tommyja Handleyja z naslovom Kdo je ta mož ...? (Ki je videti kot Charlie Chaplin). Iz tega se je na začetku Velikega diktatorja pozabaval tudi sam z zapisom: »Vsakršna podobnost med brivcem in Hynklom je naključna.«

Grozljivo natančen

Veliki diktator, ki so ga snemali pol leta in se je vsebinsko in moralno stopnjeval z nacističnim preganjanjem Judov, ima še vedno številne prvine slapstick humorja, pa vendar je sporočilo filma smrtno resno. Tako resno, da je Chaplin v svoji avtobiografiji iz leta 1964 zapisal: »Če bi poznal resnične grozote nemških koncentracijskih taborišč, ne bi mogel posneti Velikega diktatorja, ne bi se mogel norčevati iz morilske norosti nacistov.« Kljub temu so njegov oris Hitlerja opisali kot grozljivo natančnega.

Velikega diktatorja, ki je bil nominiran za pet oskarjev, so spremljale številne polemike, v štiridesetih je tudi priljubljenost Charlieja Chaplina začela usihati. Škandale so netile njegove poroke z mladoletnimi dekleti (izjema po starosti je bila tretja žena Paulette Goddard, glavna igralka iz Velikega diktatorja), obtoževali so ga tudi spogledovanja s komunizmom. Zaradi njegovih političnih nagnjenj in nemoralnega obnašanja je FBI začela preiskavo. Ko je leta 1952 v Evropi promoviral film Odrske luči, mu je ameriška vlada prepovedala vstop v Združene države.

Po vojni je posnel še nekaj filmov (Gospod Verdoux, Odrske luči, Kralj v New Yorku, Grofica iz Hongkonga), a pridih kontroverznosti se ga je še lep čas držal, vsaj do leta 1972, ko je dobil častnega oskarja za prispevek k napredku filma. Stoječe ovacije, ki jih je dobil takrat, veljajo za najdaljše v zgodovini oskarjev. Ploskali so mu kar 12 minut. Umrl je v Švici, star 88 let, še vedno v zakonu z Oono Chaplin (poročila sta se leta 1943, ko je imela nevesta 18 let, ženin pa 54), obkrožen s številčno družino, in v spominu ljudi še vedno v črnem fraku, s palico in črnimi brčicami.