V nadaljevanju preberite:

Svoboda kljub številnim izgubljenim bitkam dobiva vojno. Boj v njenem imenu bijejo posameznice in posamezniki, ki jih družbeni pritiski oklepajo v pretesne okove in tradicionalne vloge kradejo kisik. Beg v svobodo, s katerim tlakujejo pot tudi naslednjim generacijam, je zastrašujoč, a marsikdaj edina alternativa. Takšna je tudi življenjska zgodba ene najbolj prepoznavnih in markantnih afriških umetnic Fatoumate Diawara.

Malijska pevka, kitaristka in igralka travmatične izkušnje iz otroštva v Slonokoščeni obali in kasnejše prisilne posvojitve v Bamaku spreminja v unikaten glasbeni izraz in sanja o novi afriški generaciji, ki bo osvobojena spon tradicionalizma. V ponedeljek bo dvakratna nominiranka za grammyja po več prestavitvah zaradi zdravstvenih razmer v okviru festivala Druga godba nastopila v Cankarjevem domu. Slovenska javnost pa jo je pred leti lahko videla tudi v odmevnem filmu Timbuktu.

...
 

V pesmi Sowa pojete, naj starši ne dajo svojih otrok v vzgojo drugim, saj to prinaša le trpljenje in žalost. Ste staršem odpustili, da so vas dali v posvojitev?

Ja, kasneje, ko sem dopolnila 25 let. Ko sem začela peti, sem našla svoj notranji mir in začela odpuščati – družini in drugim, ki sem jih srečala v preteklosti. Še vedno se trudim odpuščati, saj so me ljudje obsojali, čeprav v resnici niso vedeli, kdo sem. Petindvajset let sem se borila proti običajnemu življenju. Bil je velik boj. Zdaj je vsak dan bolje.
 

Z bojem proti običajnemu življenju mislite na tradicijo in družbene vloge, v katere so vas želeli prisiliti?

Govorim o vsakdanjem življenju, o tistem, ki ga vidimo: o ljudeh, ki te obkrožajo, te obsojajo na podlagi tvojih dejanj, reakcij, tega, kar govoriš, nasprotovanja, neodvisnosti, pogleda na vlogo žensk. Vedno sem zavračala tradicionalnost, a nisem imela nikogar, ki bi mu lahko sledila. Moji starši so se spraševali, zakaj hočem biti tako drugačna od predstave, ki so jo imeli o meni. Veliko smo se prepirali. Že od malega sem bila tako nenavadna. Spomnim se dneva, ko je mama jokala in me odpeljala v hišo, stara sem bila manj kot 12 let, in me spraševala, od kod sem se vzela, kdo sem ... Imela sem preveč energije, vsi so govorili, da sem problematična. Nikoli nisem bila nasilna, bila sem neobičajna. Starejšim ljudem sem odgovarjala, jim povedala, kaj si mislim. Vedela sem, kaj hočem. Vse to pa je bilo za mojo mamo novo. Obe sva trpeli.