V nadaljevanju preberite še:

Podpora in konkretna pomoč drugih je zagotovo zelo pomemben vir za okrevanje, pravi Mateja Štirn, psihologinja na Inštitutu za psihološko svetovanje in izobraževalno razvojne projekte, tudi soavtorica Priročnika za psihosocialno pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih. Podporni odnosi pomagajo zdraviti duševne rane. Drugi dejavnik, ki je prav tako pomemben za okrevanje, je, da so ljudje ponovno dobili občutek nadzora: torej občutek, da lahko zdaj vplivaš na situacijo, da lahko nekaj narediš. Kadar voda odnaša most, hišo, avto, si ob tem nemočen, strah te je za svoje življenje in življenje najbližjih ... Potem se je pomembno osredotočiti na to, na kaj lahko vplivaš.

Tretji varovalni dejavnik pa je, da je nesreča, travmatski dogodek prepoznam širše kot izkušnja, ki je težka, boleča, vpliva na vrsto posledic in da ljudje razumejo, da je njihova stiska običajen odziv na takšne okoliščine in da v takih primerih vsi doživljamo bolj ali manj težko čustveno stisko.

Kakšna je v tem primeru vloga medijev? Kaj je najbolj dragoceno? Zgodbe, ki govorijo o pomoči, solidarnosti?

Zdi se mi zelo pomembno, da mediji govorite o tem, kakšne so možne posledice te krizne situacije. Da oseba razume, da so stiske, s katerimi se spopada, vsiljujoče se misli, odziv telesa, nespečnost in podobno običajne posledice tega, kar je doživela. Sicer lahko kdo začne razmišljati, da je nekaj narobe z njim, da ni dovolj »močan«, da bi se spoprijel s situacijo. S pomočjo medijskega poročanja lahko ljudi podpremo z informacijami, kako si lahko pomagajo oziroma se ustrezno odzovejo v primeru različnih težav, na primer težavah s spanjem, tesnobi ...

V vašem strokovnem članku uporabite citat dalajlame: »Ko doživimo resnično tragedijo v življenju, se lahko odzovemo na dva načina, bodisi z izgubo upanja in s samodestruktivnim ravnanjem ali pa uporabimo izzive, s katerimi se soočamo, in spoznamo svojo notranjo moč.« Kakšne so vaše izkušnje z osebami, ki so že preživele takšne tragedije?

Ko gredo ljudje skozi proces, ki sledi takšnim izkušnjam, jih po tem, ko gledajo nazaj na pot, ki je za njimi, veliko reče, da je zaradi te izkušnje bolj jasno, kaj jim je v življenju res pomembno, da so prepoznali, okrepili ali pridobili nove moči. Veliko jih začne na prvo mesto postavljati dobre medosebne odnose in tudi dober odnos s seboj, skrb zase.

Ljudje lahko doživijo zelo težke izkušnje, kot so zlorabe v otroštvu ali izkušnje vojne, pa jim je z ustrezno pomočjo in podporo uspelo predelati travmatske izkušnje in zaživeti kakovostno življenje.

Moja stara mama je kot mladostnica preživela izkušnjo Auschwitza. Kot deklica in tudi kasneje kot mlada odrasla oseba sem jo vedno doživljala kot osebo, ki mi je vzbujala občutek varnosti in miru. To je imela v sebi, kljub temu da je doživela res težke stvari. In mislim, da je treba govoriti tudi o teh stvareh. Da ljudje lahko marsikaj preživimo, predelamo izkušnje in gremo po poti zdravja in osebne rasti.

Prej ste me vprašali, kakšna je vloga medijev zdaj. Mislim, da je pomembno, da poročate tudi o takšnih zgodbah, o tem, da ljudje v sebi lahko najdemo moč, da se soočimo z najtežjimi izzivi. Da se pomaga ohranjati in krepiti upanje. Težko je, nihče tega ne zanika. A obstaja pot, obstaja pomoč, lahko se zgradijo novi temelji.