
Neomejen dostop | že od 14,99€
Knjiga Energetska kriza – gdje ni(je) izlaz je izšla leta 1984, napisal pa jo je profesor fizike na zagrebški univerzi Vladimir Paar, ki je danes tudi član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Napisana v poljudnem ter precej duhovitem slogu in je še vedno privlačno branje. Predvsem pa me je presenetilo, da so bili vsi vidiki, o katerih razpravljamo danes, dobro poznani že takrat, enako tudi dileme, povezane z novimi načini pridobivanja energije.
Se je pa od časov Paarove knjige precej spremenil njen leitmotiv. Skoraj nihče več ne govori o energetski krizi, kljub temu da je danes poraba energije v svetovnem merilu dvakrat večja, kot je bila leta 1984. Zgodilo se je celo nekaj, česar si v osemdesetih letih ni znal nihče predstavljati: ZDA, ki so nekoč uvažale okoli dve tretjini porabe nafte, danes skoraj vse svoje potrebe pokrijejo z nafto domače proizvodnje. Namesto o energetski krizi sedaj govorimo o podnebni krizi.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji