Originalni ponaredek

Nad trgovino v Istanbulu je bil vabljiv napis Outlet, cene razstavljenih športnih copat v izložbi so bile neverjetno nizke. Ko sem trgovca, ki je stal pred vrati, vprašala, ali so copati originalni, se je zasmejal in rekel: »Originalni ponaredek.« Njegov kolega pa je dodal: »Odličen ponaredek, obstajajo namreč tudi manj dobri.« Oba sta pogledala športne copate, ki sem jim imela na sebi, in vprašala: »So te copate originalne?« Z nasmehom sem se izognila odgovoru, ker se mi je v tej komični situaciji zdelo absurdno razlagati, da sem jih kupila v trgovini, ki ima original v imenu. Zelo verjetno je, da sta bila originalni original in originalni ponaredek narejena v isti tovarni. Za isto mezdno ceno dela in z isto škodo, ki jo je proizvodnja povzročila okolju.

Kot potrošniki se mnogokrat ne zavedamo, v kakšnih razmerah nastajajo izdelki, ki jih kupujemo. Norveška televizijska ekipa je pred leti skupino mladih navdušencev nad hitro modo povabila, da odpotujejo v Kambodžo in za nekaj časa delajo v tovarnah, kjer izdelujejo obleke za znamke, ki jih v norveških trgovinah za malo denarja tako radi kupujejo. Ideja je bila, da bi živeli tako kot delavci v kamboških tekstilnih tovarnah in se preživljali z denarjem, ki bi ga zaslužili. V filmu najprej vidimo, kako so mladi Norvežani z veseljem nakupovali v Zari, H&M in podobnih trgovinah, ko so se znašli v tovarnah, kjer so bila ta oblačila narejena, pa se je začela druga zgodba. Že po nekaj urah monotonega šivanja so bili popolnoma izmučeni, delali so napake, zaradi počasnosti so ustavljali proizvodni proces, in ko so zvedeli, da je delovni čas običajno dolg 12 ur, so stekle prve solze obupa.

Nič bolje ni bilo, ko so se po končanem delovnem dnevu odpravili v trgovino, da bi z nekaj dolarji, ki so jih zaslužili, kupili hrano za več ljudi. Nastopajoči so se namreč zavezali, da bodo dejansko živeli kot delavci v kamboških tekstilnih tovarnah in bodo s svojim zaslužkom plačali najemnino za stanovanja ter priskrbeli hrano za imaginarno družino. Kaj kmalu se je izkazalo, da ne bo nič z nakupi v običajnih supermarketih, saj jim je dnevno plačilo za delo omogočalo le nakup enega zrezka. Mladim so na pomoč priskočile dejanske tekstilne delavke, jim pokazale tržnice, na katerih kupujejo, in jih naučile preprostih receptov, kako nahraniti družino.

Spanje na tleh v kolibah ali v izjemno majhnih sobah, zgodnje vstajanje in prevoz na delo, ko so stali na tovornjaku, skupaj s težaškim dolgotrajnim delom in slabo hrano na delovnem mestu – vse to je v nekaj dneh norveške mladce pripeljalo na rob obupa. Še po tem, ko so se vrnili domov, so mnogi ob spominih na delo v tekstilnih potilnicah jokali. Spremenil pa se jim je tudi odnos do hitre mode. Prej so jo jemali kot brezskrbno razvedrilo, potem pa so se zavedeli, v kakšnih razmerah so ti izdelki narejeni.

Proizvodnja oblek in obutve zelo vpliva na segrevanje ozračja. Po nekaterih raziskavah naj bi ta industrija imela osemodstotni delež pri učinku tople grede. Podjetje McKinsey je izračunalo, da je v letih med 2000 in 2014 povprečni posameznik za 60 odstotkov povečal potrošnjo oblačil. Ob tem pa naj bi ljudje, ki kupujejo hitro modo, posamezne kose oblačil zelo malo nosili. Povprečno oblečejo isti kos hitre mode le desetkrat. Britanci pa naj bi imeli v svojih omarah za 30 milijard funtov nenošenih oblačil in na leto porabijo še enkrat toliko denarja za nakup novih.

Vsa ta potrošnja je pripomogla k izjemnemu povečanju tekstilnih odpadkov. V ZDA povprečen prebivalec na leto naredi za 34 kilogramov tekstilnih smeti. Od leta 1960 do danes se je količina tekstilnih smeti povečala za 750 odstotkov. Te pa so zaradi umetnih barvil in drugih kemikalij, ki se uporabljajo pri proizvodnji, izjemno strupene. Na Kitajskem so izračunali, da gre milijone ton tekstila na leto v smeti, preden je bil uporabljen, ker je bil napačno pobarvan. Ob tem pa za vsako tono pobarvanega tekstila porabijo 200 ton vode. Kitajske reke v bližini tekstilnih tovarn so mnogokrat pobarvane v barvo, ki je modna v določeni sezoni. Ekološko izjemno škodljiva je tudi proizvodnja bombaža, ki potrebuje ogromne količine vode. Za proizvodnjo bombažne majice gre 2300 litrov vode, kar je toliko, kot človek popije v dveh letih in pol.

Katja Simončič v doktorski disertaciji o družbeni škodi hitre mode, ki jo pripravlja na Inštitutu za kriminologijo pri pravni fakulteti, razmišlja o možnosti uporabe sramotenja kot strategije proti uničujočim posledicam potrošnje. V spremembi odnosa do alkohola in kajenja je sramotenje igralo pomembno vlogo. Z medijsko propagando o škodljivosti alkohola in cigaret se je počasi poleg prepričanja, da sta pitje in kajenje nevarni za zdravje, oblikovalo tudi mnenje, da oboje ni kul. Vprašanje je, kako bi podobni mehanizmi sramotenja delovali pri hitri modi. Tu namreč ne moremo potegniti vzporednice, da gre v trenutku potrošnje za neposredno ogroženo zdravje posameznika. Kajenje in pitje lahko predstavimo kot ravnanji, ki ogrožata naše telo, pri hitri modi pa je strah pred tem, da nas ogroža, teže »proizvesti«. To, da ustvarjanje te mode ogroža življenja revnih v tretjem svetu, bo malo koga spodbudilo k omejevanju potrošnje. Tudi to, da je neizmerna potrošnja ekološko škodljiva, je običajno bolj slab motivator. Morda je sprememba možna glede tega, kako se posameznik vidi v širši družbeni skupnosti in še zlasti na družabnih omrežjih.



Te dni sta se v mednarodnem političnem prostoru zgodila dva dogodka, ki sta pokazala, da je postalo javno sramotno kazati se s plastičnimi kozarci za enkratno uporabo. Predsednico kanadske stranke zelenih Elizabeth May so razkrili pri tem, da je bila njena slika, ko v roki drži skodelico za enkratno uporabo, digitalno spremenjena. Na fotografiji, ki jo je stranka objavila na družabnih omrežjih, se je voditeljica kar naenkrat pojavila s skodelico, ki se jo da večkrat uporabiti, pa še slamico je imela kovinsko, in ne plastično. Tudi britanski premier Boris Johnson se je znašel s problemom napačne skodelice. Ko mu je eden od sodelavcev dal v roko kavo v plastični skodelici, mu jo je ena od svetovalk hitro vzela iz rok, da se v medijih ne bi pojavile fotografije, ki bi premiera kazale v slabi ekološki luči. Po naključju pa so mediji posneli prav ta manever z odvzemom skodelice.
Tovrstni rahlo komični dogodki kažejo, da se v javnosti mnogi danes želijo videti kot ekološko ozaveščeni. Pomembneje kot to, ali se politik fotografira s skodelico za večkratno uporabo, pa je, kaj kot politik dela, kako se bori za ekonomske in politične spremembe, ki dejansko lahko vplivajo na okolje.

Na individualni ravni se spremembe v odnosu do škodljive potrošnje dogajajo počasi. Francoska psihoanalitičarka Brigitte Balboure opaža spremembo do potrošnje med svojimi pacienti. Pred časom so se mnogi v analizi ukvarjali z zavistjo do tega, katere luksuzne predmete si lahko privoščijo drugi, danes pa precej ljudi trpi za občutkom krivde zaradi svoje razsipnosti. Nakup kosov hitre mode se hitro sprevrže v občutek, da je človek brez potrebe potrošil denar za nekaj, česar ne potrebuje.

Modna industrija je po naftni druga največja industrija na svetu. Ko govorimo o podnebnih spremembah, je zato nujno, da se javnost zaveda škode, ki jo ta industrija povzroča. Ob tem pa ne gre le za ekološko škodo, ampak tudi za škodo, ki se povzroča delavcem, saj delajo dolge ure za mizerno plačilo, ki jim ne omogoča dostojnega življenja. Bangladeška vlada je letos zvišala minimalno plačo na 86 evrov na mesec, a mnogo delavk v tekstilni industriji zasluži manj, čeprav delajo tudi po 12 ur na dan.
Zara da v enem letu na trg 20.000 različnih izdelkov, mnogi od njih so hitre kopije oblek, ki so jih na modnih brveh predstavili proizvajalci visoke mode. Dvakrat na teden Zarine trgovine dobijo nove izdelke in mnogokrat preteče manj kot dva tedna od ideje za izdelek do njegove realizacije. Vsa ta neizmerna proizvodnja potrebuje potrošnika, ki kopiči obleke, ki jih redko obleče.

Dokumentarni film True Cost (Prava cena) režiserja Andrewa Morgana opozarja na to, kakšna je prava cena poceni oblek, ki jih nosimo. Film pokaže, v kakšnih razmerah so obleke narejene, kako proizvodnja bombaža in barvanje tekstila uničujejo naravo ter življenje ljudi, da zbolevajo za rakom in drugimi boleznimi, ker živijo v krajih, kjer ta proizvodnja poteka. V filmu lahko vidimo tudi, kako podarjanje naših rabljenih oblek ljudem v tretjem svetu ne prinaša nič dobrega, ker se pri njih kopičijo tekstilne smeti, hkrati pa lokalni krojači izgubljajo delo. Režiser pravi, da hitra moda ni izumila nič novega, na masovni ravni je le kopirala poslovne modele, ki so že obstajali – od neodgovorne, izkoriščevalske proizvodnje do spretnih reklam in spodbujanja potrošnje.

Reakcija proizvajalcev hitre mode na ta film je bila zanimiva. Predstavniki H&M so dejali, da film načenja pomembna vprašanja, da se trudijo uporabljati čim več organskega bombaža in da bodo naredili še več za uporabo recikliranih materialov. Tudi Zara je dejala, da si bo prizadevala za večji nadzor nad tem, kako so njihovi izdelki proizvedeni. Nihče pa ni rekel niti besede o tem, da bo delavce plačali bolje. Vprašanje je, ali bi to želeli slišati tudi potrošniki, saj bi potem za majico morali plačati več kot dva evra.