Krutost do sebe in drugih

Odziv bralcev na mojo zadnjo kolumno o izgorelosti in krutosti me je presenetil. Mnogi so mi pisali in z mano delili lastne izkušnje o poniževanju na delovnem mestu. Načini, kako se izvaja krutost, zaradi katere ljudje zbolevajo in se čutijo izgorele, so raznovrstni. Starejšim se grozi, da so za odpis, ker ne delajo dovolj hitro, niso dovolj v trendu ali pa drugim kradejo delo. (Ob tem pa se podaljšuje delovna doba in v javnem diskurzu se nenehno poudarja, da je treba delati dlje.) Mlade se straši, da če ne bodo delali noč in dan, ne morejo računati na redno zaposlitev. Srednjo generacijo, ki se muči z usklajevanjem dela in starševstva, se dela krivo, da premalo dela na delovnem mestu in se preveč posveča otrokom. Ob visokih idealih, kakšno naj bi bilo starševstvo, pa imajo velikokrat tudi občutek krivde, da so premalo s svojimi otroki in preveč v službi.

Krutost skoraj postaja ideal obnašanja v nekaterih podjetjih. Zastraševanje in ustvarjanje občutka, da je človek popolnoma zamenljiv, pa je že skoraj stalnica v odnosu med nadrejenimi in podrejenimi. Ko sem naključne ljudi vprašala, kako si razlagajo razmah psihičnega nasilja nad zaposlenimi v Sloveniji, so odgovori šli v dve smeri. Eni so poudarjali posebnost držav, ki so šle skozi tranzicijo od socializma h kapitalizmu. Drugi pa so opozarjali na specifike majhnega slovenskega prostora v globalnem kapitalističnem sistemu.

Tisti, ki krutost povezujejo s prehodom iz socializma v kapitalizem, sklepajo nekako takole: če so bile v prejšnjem sistemu poudarjane vrednote solidarnost in skupnostni družbeni cilji, je s kapitalizmom prišlo do radikalne individualizacije in predvsem do glorifikacije denarja. Gonja za finančnim uspehom je spremenila ljudi in zdaj drug drugega gledamo kot konkurenco, borimo se za več denarja zase, manj razmišljamo o skupnostnih ciljih. V tej tekmi za dobiček pa postajamo tudi vse bolj psihološko nasilni drug do drugega na delovnem mestu.

Ljudje, ki krutost povezujejo s specifiko slovenskega prostora, pa to razlagajo s problemom slovenske majhnosti in s tem, da smo Slovenci radi bolj papeški od papeža. Mnoga podjetja, ki so ob privatizaciji prišla v tuje roke, pa tudi mediji so na začetku tranzicije glorificirali učinkovitost in sposobnost tujcev (seveda zahodnjakov). V težnji, kako se pokazati zelo učinkoviti, so mezdni delavci v teh podjetjih začeli udrihati drug po drugem. Šikaniranje, kritiziranje in zastraševanje so postala stalnica medosebnega obnašanja – vse seveda pod zastavo boja za večjo učinkovitost in v luči ideala dobro organiziranega kapitalizma, ki naj bi obstajal tam nekje za zahodno mejo.

Obe teoriji poudarjata slovensko specifiko krutosti in obe do določene mere držita. Odnosi med ljudmi so se v času tranzicije spremenili in zagate s slovensko majhnostjo in inferiornostjo glede na Zahod prav tako vplivajo na samopercepcijo in percepcijo drugih. Analiza slovenske specifike pa nas ne sme zavesti, da ne bi opazili krutosti, ki je prav v jedru neoliberalnih idej o uspehu, razvoju in profitu, ki iz menedžerskega diskurza vse bolj prehajajo v medije in s tem močno vplivajo na medsebojne odnose. Problem pa ni v tem, da so ljudje pod vplivom ideala tekmovalnosti in težnje po dobičku postali vse bolj kruti do drug drugega, ampak da je neoliberalni ideal vse bolj krut do samega sebe.

Internet je poln diskusij in nasvetov, kako naj posameznik iz sebe iztisne kar največ: kako naj si do najmanjše podrobnosti načrtuje dan, kako naj najbolj učinkovito dela, ima čim bolj inovativne ideje, kako naj se pogaja za službo, plačo, oblikuje svoje telo, postane fantastičen partner, starš in tako naprej.

Industrija samoizboljšanja prinaša po svetu milijardne dobičke. Njen bum se je v ZDA začel že v 30. letih, po ekonomski krizi. V tistem času je eden od prvih gurujev samopomoči Napoleon Hill v knjigi Think and Grow Rich zapisal, da je bila ekonomska kriza le rezultat strahu ljudi in njihovih napačnih mnenj. Še poseben razvoj je ta industrija dosegla v 70. letih, ko je ekonomska rast sicer omogočila hitro bogatenje nekaterih, na ravni družbe pa se bogastvo ni veliko uporabljalo za izboljšanje družbe kot take. Kot je takrat zapisal Tom Wolfe, se je v tem obdobju začelo »desetletje jaz« in samoizboljšanje je postalo mantra, ki še traja. Dominantna ideologija nenehno nagovarja človeka, da mora sebe postaviti na prvo mesto, da je on odgovoren za svojo usodo, da si sam oblikuje svojo realnost in da v družbi pravzaprav ni žrtve, so le ljudje, ki se ne znajo ukvarjati s seboj in se dobro tržiti.



Carl Cederström in Andre Spicer, profesorja na fakultetah za poslovne študije, sta se odločila, da ideje o samoizboljšanju preizkusita v lastnem življenju. Eno leto sta za vsak mesec določila področje življenja, ki ga bosta izpopolnila. V knjigi Desperately Seeking Self-Improvement: A Year Inside the Optimization Movement opisujeta, kako sta se s pomočjo različnih aplikacij in nasvetov iz industrije samopomoči lotila izboljšanja produktivnosti, pozornosti, kreativnosti, telesa, duhovnosti, odnosov, seksa in seveda tudi upravljanja z denarjem. Avtorja na koncu ugotavljata, da sta z nenehnim merjenjem porabe časa, kalorij, fizične aktivnosti in z uporabo različnih aplikacij, ki so jima pomagale, da sta osvojila nove navade, v enem letu dejansko več naredila. Ko sta se vprašala, ali sta res prišla bliže nekemu idealu, sta družno ugotovila, da ideala pravzaprav nimata in da sta prišla še najbliže stroju. Njuno življenje in telo sta postali vse bolj podobni dobro naoljenemu stroju, ki nenehno dela – če ne pri projektih, pa s svojim telesom.



Zanimiv trenutek v knjigi, ki je napisana kot dnevnik obeh protagonistov, pride na koncu, ko se avtorja sprašujeta, kaj je bil smisel vse te gonje za samoizboljšanje. Ne eden ne drugi na to ne zna odgovoriti. Razmišljata, ali gre morda za fantazmo samotransformacije, strah pred smrtjo, krizo srednjih let ali preprosto poskus izboljšanja svoje tržne vrednosti. Jasnega odgovora ne najdeta, vseeno pa si priznata, da vse bolj postajata fundamentalista ideologije samopomoči, brez tolerance za napake in slabosti drugih. Ob razmišljanju, zakaj si gresta naenkrat po dolgih letih prijateljstva tudi na živce, družno ugotovita, da sta frustrirana s kulturo samoizboljšanja. Glavna ideja te kulture je, da vsak lahko doseže vse, če le ima cilj in zanj trdo dela. Carl Cederström tako pravi: »Temeljna vera samoizboljšanja je, da nič ni nemogoče, če se dovolj trudiš. Morda sem popolnoma prevzel to razmišljanje in sem zato izgubil simpatijo do tistih, ki ne mislijo tako.«

Protagonista eksperimenta za samoizboljšanje sta bila eno leto precej kruta do sebe, saj sta imela obdobja, ko sta vstajala ob petih zjutraj, ure in ure telovadila, koncentrirano delala in ob tem našla še čas za meditacijo. Na koncu jima sploh ni bilo več jasno, za kaj se tako ženeta, in ob vseh uspehih čim boljše organizacije lastnega življenja sta postajala vse bolj netolerantna do drugih in še zlasti do drug drugega.

Neoliberalizem je z idealom uspeha in glorifikacijo individualnosti odprl vrata obema vrstama krutosti – do sebe in do drugih. Ljudje pa s tem, ko ponotranjajo ideale perfektno organiziranega življenja in neizmerne produktivnosti, ter s tem, da na delovnem mestu postajajo rablji drug drugemu, pomagajo, da se neoliberalizem ob vseh ekonomskih krizah ohranja pri življenju.