Koš za smeti

Zadnje čase mi znanci razlagajo, da so jim v odprtih, skupnih pisarnah, kjer delajo, odnesli koše za smeti. V prostoru je zdaj samo en koš za smeti. Vsak olupek moraš tako odnesti kar precej daleč, da ga odvržeš. V bolj ekološko naprednih pisarnah imajo seveda poseben koš za olupke pa za plastiko, papir in podobno. Ideja enega koša je povezana z zmanjševanjem stroškov: čistilka ima manj dela in zato potrebujemo manj čistilk. Uvedbo skupnega koša za smeti lahko upravičimo tudi z vidika zdravja in socializacije delavcev. Delavec malo vstane s sedeža, ko nese olupek v koš, vmes sreča še nekaj sodelavcev in se z njimi pogovori o projektih. Nove ideje mu kar vrejo iz glave. In to vse zaradi enega olupka. Stara ideja, da se ob avtomatih za kavo ali danes ob vodnih pipah porajajo najboljše ideje, je dobila z redukcijo košev za smeti novo življenje. Problem pa je, da mi znanci pravijo, da jim ukinitev košev ni prinesla tega žuborenja in izmenjavanja idej; zgodilo se je le, da si zdaj kupček smeti delajo kar na mizi in ga proti koncu delovnega dneva odnesejo do koša.

Pred nekaj leti so v pisarnah v modo prišle tako imenovane vroče pisarniške mize. Ker nikoli ni v službi vseh zaposlenih, so se lastniki odločili, da bodo imeli manj miz, kot je zaposlenih, in da posameznik tako ne bo imel lastnega delovnega prostora. Delavec ima na voljo le omarico, v katero zaklene svoje papirje in svoj prenosni računalnik, če seveda slednjega ni odnesel domov, ker mora delati tudi po koncu uradnega delovnega časa. Ko pride zjutraj na delovno mesto, si najde prazno mizo in na njej dela. Ker so nekatere mize na boljših lokacijah, zjutraj seveda poteka boj za to, kdo si bo prvi izboril želeni delovni prostor.

Menedžerji vroče mize propagirajo kot nekaj, kar naj bi delo naredilo bolj okretno, nekateri celo govorijo, da gre za sveže delo. Takrat, ko si delavci poskušajo prisvojiti neko mizo, tako da na njo postavijo družinsko sliko ali na sedežu čez noč pustijo svojo jopico, da bi ga lahko zjutraj zasedli, menda pride do tega, da delo hitro postane hladno, ovelo, delavec pa je označen za okupatorja. No, raziskovalci delovne učinkovitosti pa vse bolj ugotavljajo, da vroče mize dejansko ne vodijo k večji učinkovitosti, ker so delavci skrajno nezadovoljni, da ne morejo računati na vsaj nekaj stalnosti v zaposlitvi, pa če sta to le lastna miza in stol. Neki izračun je celo pokazal, da delavci z vročimi mizami v enem letu zaradi jutranjega iskanja prazne mize izgubijo dva delovna tedna časa.

Slabo počutje in slabi odnosi na delovnem mestu so danes eni glavnih krivcev psihičnih težav, s katerimi se soočajo zaposleni. Psihoanalitiki ugotavljajo, da se je močno spremenila vsebina težav, zaradi katerih ljudje prihajajo k njim po pomoč. Če so v preteklosti veliko razglabljali o odnosu do staršev in zagatah z ljubezenskim življenjem, danes največ govorijo o problemih na delovnem mestu. Mnoge zagate v službi vodijo tudi v samopoškodovanje.

Krutost na delovnem mestu je bila v zadnjih mesecih ena glavnih tem v francoskih medijih. Na sodišču so se namreč znašli nekdanji vodilni iz France Télécom, ki so bili obtoženi, da so s krutim obnašanjem vplivali na to, da je pred desetletjem več ducatov delavcev tega podjetja naredilo ali poskusilo narediti samomor. Po privatizaciji je šla firma v letih 2008 in 2009 skozi prestrukturiranje in začela odpuščati delavce. Ker je takratna francoska zakonodaja močno ščitila pravice delavcev, vodilni v France Télécom niso mogli ljudi odpustiti kar čez noč. Da bi delavce pripravili do tega, da sami dajo odpoved, so začeli izvajati raznovrstna poniževanja in ustrahovanja. V podjetju je razpoloženje postalo grozljivo in nekatere je vse to pripeljalo do točke, ko so edini izhod iz situacije videli v samomoru. Eden od takratnih zaposlenih je dejal, da se je vodstvo zavestno odločilo za teror. Tako naj bi 36 ljudi zaradi raznovrstnih pritiskov naredilo samomor, veliko jih je samomor poskusilo narediti, še več pa jih je trpelo za raznovrstnimi psihičnimi bolečinami.

Sedem nekdanjih vodilnih delavcev France Télécom se je na sodišču znašlo zaradi psihološkega nasilja nad delavci. Bivši predsednik uprave Didier Lombard je tako obtožen, da je v podjetju vpeljal razne strategije psihološke torture. Zahteval je, da se zaposlene nenehno premešča z enega delovnega mesta na drugo in iz ene pisarne v drugo. Neželene delavce je ponižal tako, da jih je namestil na nižja delovna mesta, ljudi je iz pisarn premestil med fizične delavce, monterje, ki so ves čas delali na terenu, pa na primer v oddelek prodaje, kjer se nikakor niso znašli. Ljudem se je nenehno grozilo, upajoč, da bodo zaradi psihično neznosnih razmer dela sami dali odpoved. Lombard naj bi vodilnim dejal, da se bo delavcev znebil tako ali drugače – skozi okno ali skozi vrata.

Vodilni so na sodišču dokazovali, da niso mogli vedeti, kaj se je dogajalo na nižjih nivojih, in da večine delavcev osebno sploh niso poznali, zaradi česar ne morejo biti neposredno odgovorni za njihove samomore. Tožilci so nasprotno trdili, da francosko pravo psihološko oziroma moralno nasilje dojema kot večkratna, ponavljajoča se dejanja, katerih cilj je je degradacija delovnih razmer. Kot priče so nastopili mnogi sorodniki umrlih in dokazovali, da je psihološko nasilje dejansko mnoge delavce France Télécom potisnilo čez rob.

Poleti 2008 se je tehnik Jean-Michel Laurent vrgel pod vlak malo po tem, ko je govoril s kolegom iz podjetja. Drugi tehnik Michel Depais je leto kasneje pred samomorom zapisal, da ga je naredil zaradi razmer na delovnem mestu. Po teh dogodkih je bilo delavcem na delovnem mestu prepovedano govoriti o samomorih. Nasilje nad sabo pa se je v podjetju nadaljevalo. Septembra 2009 se je en delavec zabodel v prsa v konferenčni dvorani in na srečo preživel, manj sreče pa sta imela kolega, ki se je malo zatem vrgel iz okna pisarne v četrtem nadstropju, in delavec, ki je po službi skočil z mosta. Samomori so se nadaljevali tudi v naslednjih letih in leta 2011 se je Remy Louvradoux zažgal pred stavbo podjetja. Najmlajši delavec pa se je obesil na internetni kabel, oblečen v majico France Télécom. Eden od nesrečnikov, ki si je vzel življenje, je ob smrti zapisal: »Ne zdržim več te službe in France Télécom je to vseeno. Vse, kar jih zanima, je denar.«



France Télécom se je po privatizaciji spopadal s težavami, povezanimi s pojavom vse več tekmecev, in s hitrimi tehnološkimi spremembami. Ljudje, ki so se v podjetju zaposlili še v času, ko je bilo v državni lasti in je monopolno obvladovalo telekomunikacije, so se težko privadili na nove razmere dela v nastajajočih klicnih centrih in vse večjega krčenja stroškov. Za mnoge delavce se je prestrukturiranje končalo tragično, za korporacijo pa zelo dobro. France Télécom se je z nakupom mobilnega operaterja Orange odločil preimenovati v Orange S. A., prestrukturiranje mu je uspelo in danes ima podjetje spet velike dobičke. Te dni so se na pariškem sodišču pravniki prerekali okoli tega, ali je bilo res treba odpustiti 22.000 delavcev od 130.000 zaposlenih. Medtem ko tožilci trdijo, da to ni bilo potrebno, zagovorniki obtoženih zagotavljajo, da brez tega podjetju ne bi uspelo preživeti. Sodba vodilnim France Télécoma bo izrečena čez nekaj mesecev. Če bodo obsojeni, bodo pristali v zaporu, kar bi bila prva kazen za psihološko nasilje v kateri koli korporaciji.

Ameriški pravnik Jamie Gamble, ki je dolga leta delal kot advokat v firmi, ki zastopa velike korporacije, kot so Facebook, Google, General Motors in J. P. Morgan Chase, je po upokojitvi začel razmišljati, da so vodilni v teh podjetjih zakonsko zavezani, da se obnašajo kot sociopati. Gamble se je odločil, da opiše svoje izkušnje z mrežo ljudi, ki jih imenuje »grozljivci«. Ker so korporacije zavezane temu, da jih skrbi le lastni dobiček, pri vodilnih spodbujajo antisocialno vedenje. Gamble za razrast takšnega obnašanja korporacij krivi zakon, ki dovoljuje, da slednje skrbi le lastna korist. Da bi se temu uprli, Gamble predlaga vrsto pravno zavezujočih etičnih pravil, ki bi od korporacij zahtevala, da skrbijo za dobro zaposlenih in skupnosti, v kateri delujejo. Korporacije naj bi bile tudi zavezane, da ne delujejo v škodo potrošnikov, okolja in prihodnjih generacij. Če bi bila ta pravila sprejeta, bi delničarji lahko tožili korporacijo, ki bi jih kršila. Ker zakonodaja korporacijo dojema kot osebo, naj bi takšna etična pravila vplivala na to, da korporacija postane bolj empatična in manj sociopatska.

Kritiki Gamblove ideje poudarjajo, da bodo od tožb zaradi neetičnega obnašanja korporacije imeli največjo korist pravniki. Malo je verjetno, da se bodo kmalu zaradi neetičnega delovanja na sodišču znašle velike korporacije.

Če francoskim odvetnikom uspe dokazati, da krutost vodilnih delavce pripelje čez rob, se lahko zgodi, da se bodo na sodišču znašli še direktorji drugih podjetij. Kaj lahko se tudi zgodi, da bodo slednji nato tožili korporacijo, ki jih je v bistvu silila v agresivno obnašanje do podrejenih.

Kdo bo torej koga porinil v koš za smeti?