Odgovor Spomenki Hribar: Kot si nekoč ustavljala desnico, danes ustavljaš resnico

Včasih so govorili, da so borci zaščiteni kot kočevski medvedi. Če metaforično rečemo, so živeli v svojem kočevskem obzorju, ki ga je določalo bogato zaščitno območje borčevskega medveda.

Večkrat z začudenjem spremljamo, kako ravnanje mnogih borcev in njihovih potomcev še danes zaznamuje to kočevsko obzorje. S svojim obširnim pisanjem v Sobotni prilogi si se jim ponovno pridružila tudi ti, draga Spomenka.

Ali sama ali pa uredništvo si naju z Jožetom Možino označila: »Politične in ideološke manipulacije z zgodovino. /…/ To ni zgodovina (zgodovinopisje), ampak ideološko potvarjanje.«

Sam se nikdar nisem počutil samo kot zgodovinar, vendar pa sem le napisal kar nekaj spisov, ki so jih zgodovinarji ocenili kot odlične (npr. Janko Pleterski, Božo Repe, Tone Ferenc). Vseskozi pa sem iskal nove metodološke in metodične prijeme in se tako ukvarjal z etnologijo, antropologijo, viktimologijo, tranzicijsko pravičnostjo, posttravmatsko stresno motnjo, žalovanjsko motnjo, domoznanstvom, biografiko, življenjskimi zgodbami, zadnje čase pa še z nekro- oz. tanatopolitiko in seveda še s čim. Vseskozi pa sem skušal dojeti, koliko škode in komu povzročijo okupacija, vojna, revolucija, protirevolucija, kolaboracija, državljanska vojna. Ideološko to pomeni prehod na obsodbo (tudi v skladu z evropskimi resolucijami) vseh totalitarnih in represivnih režimov, upoštevanje človekovih pravic, ženevskih konvencij itd. O vseh svojih dognanjih in opredelitvah sem redno pisal in objavljal.

Tudi tebi kot drugim kritikom intervjuja očitam, da ne bereš, poslušaš, kar sem pisal, povedal, in da se ne odzivaš na dejstva, ampak reagiraš iz kočevskega obzorja. Tako kot si nekoč ustavljala desnico, danes ustavljaš resnico.

Tudi tako, da mi podtikaš svoje strahove, namesto da bi poslušala, kaj sem povedal. Tako zapišeš: »Da bi podkrepil obtoževanje partizanov, navaja Dežman tudi razmerja med žrtvami: partizani naj bi pobili več žrtev kot okupator!« Moja izjava pa je bila, da partizani pobijejo več Slovencev kot okupatorjev. In v taki maniri je napisano celo tvoje besedilo v Sobotni prilogi. Žal ne prvič in verjetno žal ne zadnjič! Vendar tako se ne ustavlja resnice.

Naj pa poudarim nekaj točk, kjer se ti in tovariši prav smešite pred zgodovino.

Pričevalci?

Draga Spomenka, pričevalcem priznavaš, da imajo pravico do besede. Ampak Možina naj bi jih vodil tako, da »so bili ti inter­vjuji vedno bolj sovražno obarvani. Ton jim je dajal avtor sam z usmerjenimi vprašanji, ki so gostom kar polagala v usta 'primerne' odgo­vore. Kmalu sem spoznala, da avtorju ne gre za to, da bi pomagal povabljencem, da se izrazijo, temveč za to, da čim bolj očrnijo ne le komu­nizem, temveč tudi partizanski boj, partizane.«

Tako ustavljaš resnico. Tako, da si domišljaš, kaj pričevalci lahko povedo in kaj ne. Če bi izstopila iz svoje kočevske kletke, bi se lahko spomnila, da so tvoji tovariši leta 2004 skušali prepovedati izredno odmeven Možinov dokumentarec Zamolčani – moč preživetja. V njem so nastopili člani mojega krožka Moč preživetja, v katerem so se zbrale sirote, ki jim je partizansko gibanje umorilo enega ali oba starša. Zamolčani, večkrat nagrajeni, danes sodijo med pričevalsko klasiko.

Tako skušate danes prepovedati Pričevalce. Ker vas motijo, ker pričajo o dogodkih in pojavih, ki jih v kočevskem obzorju ne bi smelo biti.

Po vseh načelih tranzicijske pravičnosti mora demokratična družba, ki izhaja iz poraženega sistema, ki je povzročil zločine, diskriminiral, stigmatiziral in segregiral velike dele prebivalstva, žrtvam izreči opravičilo, jih odškodovati in si prizadevati za resnico. To, da imajo žrtve pravico, da svobodno in brez nasilja tistih, ki zagovarjajo stran, ki je povzročila zločine, je temelj tranzicijske pravičnosti.

Še bolj ironično pa je, da zahtevate ukinitev Pričevalcev na nacionalni televiziji, ne zahtevate pa ukinitve oddaje Moja zgodba na Radiu Ognjišče. V tej že od leta 2005 stotine žrtev titoističnega nasilja pripoveduje svoje zgodbe. Nekaj pričevalcev iz Moje zgodbe je nastopilo tudi v Pričevalcih. Ali nastopate zoper Možinove pričevalce samo zato, ker si domišljate, da je nacionalna televizija vaš medij in da mora varovati kočevska obzorja? Tako se resnice ne ustavlja!

Plemeniti divjak?

Draga Spomenka, vedno poudarjam, da je bilo tvoje pogumno zavzemanje za priznanje tudi grobov in spomina za vse, ki jih je uničil titoizem, pomembno, da smo v osemdesetih letih priznali titoistične zločine in v Kočevskem rogu simbolno pokopali žrtve protikomunistične strani, ki niso imele pravice do groba in spomina. Tebe je zdramilo to, da si živela v laži. In tudi mene.

Vendar vedno se vračaš na mejo, ki ustavlja resnico: »Vsi partizani niso bili komunisti – toda tudi komunisti so bili partizani, ki so se borili proti okupatorju!«

Pa obrniva tvojo trditev takole: partizani so se borili proti okupatorju in protikomunistom. Zmagali so na strani zavezniške koalicije, zmagali v državljanski vojni, pridobili pomembnih 4406 km2 ozemlja in vzpostavili totalitarni stalinizem, ki ga je potem nadomestilo nič manj zgodovinsko zgrešeno samoupravljanje. Vse skupaj je pogorelo leta 1991 z nastankom samostojne in demokratične Slovenije.



V uporu proti okupatorju je potekala tudi stalinistična revolucija. In vsak, ki je sodeloval v partizanskem gibanju, je moral brž spoznati, da vse vodilne položaje zasedajo komunisti, da so komunisti politkomisarji, da so komunisti politična policija in da so komunisti agitacija in propaganda. S komunizmom v najbolj neposredni obliki pa se je vsak partizan in tudi vsak politični aktivist srečal ob povojnih pobojih. Partizani oz. jugoslovanska armada so jih organizirali in izvajali, politični aktivisti pa so se izrekali o tem, katere sokrajane bodo pobili ali pomilostili. S tem je nastalo bratstvo krvavih rok, ki v redkih še živečih akterjih in mnogih potomcih živi naprej. Zato taka ihta pri ustavljanju resnice.

In potem so imeli partizani do danes čas, da se izrečejo o razmerju med bojem proti okupatorju in stalinistični revoluciji. Ko so oblasti opazile, da številni partizani in pripadniki partizanskega gibanja zapuščajo komunistično partijo, so leta 1948 ustanovile zvezo borcev in borce, ki so se za rente uklonili režimu, zaščitile kot kočevske medvede. Zato je med borci le malo takih, ki bi upali biti pričevalci, ki bi povedali svojo zgodbo z vsemi nihanji, ki so sodila k stalinizmu in samoupravljanju. Raje so zavezani svoji zvestobi kočevskemu obzorju in ustavljanju resnice.

Tvoja mantra je tudi, da so bili hudobni izdajalci, ki so izdajali dobre partizane. Toda ali so bili izdajalci samo vaški stražarji, domobranci in politični predstavniki protikomunizma? Kako da je ogromno izdaj in ovadb gestapu tudi tam, kjer vaških stražarjev in domobrancev ni bilo? Ali niso bile izdaje prebivalcev Slovenije komunistični politični policiji ravno tako zavržno dejanje kot izdaje fašistični, nacionalsocialistični ali domobranski politični policiji?

Draga Spomenka, verjetno se spomniš strašnega haloja, ko so se štirje moški pred leti oblekli v domobranske uniforme. Obenem pa ne bi bilo težav, če bi se isti moški oblekli v partizanske uniforme. Ali ne bi bilo normalno, da bi počasi ugotovili, da v ZDA obstajajo kostumirane skoraj vse enote iz njihove državljanske vojne in da se jo igrajo? Ali bo pri nas prišel čas, ko se bodo na bojnem polju zaigrane zgodovine srečale slovenske komunistične in protikomunistične enote? Ne pa tako kot sedaj, ko imajo pravico nastopa le partizanske in okupatorske enote, slovenske protikomunistične enote pa ne. Kako se boš igral državljansko vojno, če se poraženci ne smejo igrati? Ali ni to izredna ideološka in politična manipulacija za zgodovino?

Komunistični ateistični pokop?

Draga Spomenka, priznavaš, da upravičeno opozarjam na zanemarjenost tudi partizanskih grobov. Če prav razumem, je tvoja od partizanov umorjena Frančiška/Fani Mravlje pokopana v Rovtah. Moj stric Jože, partizan, je pokopan z neznanim soborcem v družinskem grobu v Lescah. Vendar nihče od pokopanih v družinskih grobovih po zakonu o vojnih grobiščih iz leta 2003 ne sodi v register vojnih grobov. Toda to ni posledica kake malomarnosti, ampak direktna posledica komunistične ideološke in politične manipulacije z mrtvimi, komunistične tanatopolitike. Posameznik po komunistični ideologiji po smrti ni nič, uporaben je le kot propagandno sredstvo za dominacijo komunističnega novega razreda, torej za oblast manjšine nad večino. In žal tudi tu ne morete iz kočevskega obzorja. Ali zato Mestna občina Ljubljana ne da dveh grobov na Žalah, v katera bi pokopali posmrtne ostanke 65 umorjenih iz morišč in grobišč na Mačkovcu in v Iški? Med njimi je bilo verjetno okoli 60 Romov. Ali žrtve porajmosa v Republiki Sloveniji imajo pravico do groba ali ne?

Draga Spomenka, mnogi se spotikajo, da sem doktoriral na teološki fakulteti. Uvodni del je bil kot pregledni znanstveni članek objavljen v Bogoslovnem vestniku pod naslovom Preseganje travmatskih bremen titoizma (Bogoslovni vestnik 74 (2014) 4, 611–638), osrednji del, ki je grajen na pregledu več kot 30.000 spisov iz arhiva Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, pa leta 2015 v knjigi Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo – titoizem, poraz nasilja. Predlagam tebi, draga Spomenka, in vsem preganjalcem pričevalcev ter zaviralcem resnice, da ga preberete in mi potem sporočite, kaj naj bi bilo z njim narobe (razen tega seveda, da presega kočevska obzorja). Brez nepotrebnih ideoloških in političnih manipulacij.