V nadaljevanju preberite:

Prišel naj bi čas, ko naj bi se epidemiji pogovarjali brez rokavic. Če je res čas za trd, brezkompromisen pogovor, pa naj bo. Sam menim, da so na mizi štiri teme: ukrepi za omejevanje okužbe, varnost cepiv, obvezno cepljenje in zgodnje zdravljenje okuženih.

Najpomembnejši dejavnik večjega tveganja za okužbo je druženje v prostoru, ki je slabo prezračen, medtem ko je možnost okužbe na prostem bistveno nižja. Na to je že pred več kot letom dni opozarjal prof. dr. Dušan Keber, a odziva ni bilo. Za nami je deset paketov protikoronskih ukrepov, a med njimi ni priporočila ali obveze za namestitev merilcev CO₂ v zaprtih prostorih in za prezračevalne sisteme.

Jasno je treba povedati, da učinkovitost cepiv še ne pomeni njihove varnosti. Čeprav nekateri tudi o tem dvomijo, sem sam še vedno prepričan, da cepljenje zmanjšuje tveganje za novo okužbo in za neugoden potek bolezni. To dejstvo pa seveda ne izključuje možnosti, da cepljenje lahko vodi do resnih zapletov, celo do smrti. Prav tu so korenine spora med zagovorniki in nasprotniki cepljenja. Prav možno je, da imajo prav oboji, vendar govorijo drug mimo drugega: zagovorniki samo o koristi, nasprotniki samo o nevarnostih.

O ivermektinu sem že večkrat pisal, zato tu le kratko ponovim: gre za zelo varno zdravilo, ki po številnih poročilih znižuje odstotek okuženih, ki bi potrebovali hospitalizacijo in zmanjša smrtnost. V več kot 35 državah so ivermektin sprejeli med priporočena zdravila za covid. Slovenski infektologi so ivermektin odločno zavrnili. Najprej so trdili, da je to zdravilo nevarno, ko pa s tem niso bili uspešni, so zapisali, da je premalo dokazov o njegovi učinkovitosti. Zavrnili so predlog klinične študije, ki bi za majhen denar rešila to vprašanje. Presenečenje ob tem trdem stališču je bilo kratkotrajno, kajti očitno so imeli drugačne načrte. Proti koncu lanskega leta so okužene z večjim tveganjem za neugoden potek bolezni začeli zdraviti s povsem novim zdravilom molnupiravirom.