![Rad si predstavljam, da Pinker ni videl celotne slike, ko je glasbo opisal kot »slušno skutino pito – nič drugega kot prijeten stranski produkt procesov evolucijske selekcije in nič nujnega za človeško preživetje ali razmnoževanje«. FOTO: Callaghan O'hare/Reuters](https://www.delo.si/media/images/20240614/1730928.width-660.jpg?rev=1)
Neomejen dostop | že od 9,99€
V ponedeljek je minilo leto dni od smrti Nuccia Ordineja, italijanskega filozofa, literata in profesorja na kalabrijski univerzi. Ordine je na začetku vsakega akademskega leta svojim študentom prebral začetni odlomek predavanja, s katerim je pisatelj David Foster Wallace nagovoril diplomante Kenyon Collegea v Združenih državah Amerike.
»Dve mladi ribi plavata naokrog in po naključju srečata starejšo ribo, ki plava v drugo smer, jima pokima in reče: 'Dobro jutro, fanta, kakšna je kaj voda?' In mladi ribi odplavata naprej, potem pa ena izmed njiju pogleda drugo in reče: 'Kaj za vraga je to voda?'«
Wallace in Ordine sta slušatelje opominjala, da je pogosto najtežje spregledati najočitnejše in najpomembnejše vidike realnosti in da se je o njih tudi najtežje pogovarjati. Ker so tako vseprisotni, se podobno kot mlajši ribi ne zavedamo, kaj je voda, v kateri plavamo vse življenje. »Dejansko se ne zavedamo, da literatura in humanistična znanja, da kultura in izobrazba sestavljajo idealno plodovito tekočino, v kateri se lahko silovito razvijajo ideje o demokraciji, pravičnosti, laičnosti, enakosti, pravici do kritike, strpnosti, solidarnosti in splošnem dobru,« sklene Ordine, ki v manifestu Koristnost nekoristnega razmišlja o koristnosti tistih znanj, katerih vrednost je brez vsakršnega utilitarističnega namena.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji