V nadaljevanju preberite še:

Ko je Salman Rushdie poleti 2022 dopolnil petinsedemdeset let, je imel vse razloge, da je verjel, da je preživel grožnjo z atentatom, piše David Remnick, ki je z Rushdiejem naredil velik intervju za revijo New Yorker.

Rushdie je nekaj noči pred napadom sanjal, da ga je s kopjem napadel rimski gladiator v amfiteatru, podobne sanje je imel od leta 1989, ko je iranski vrhovni voditelj ajatola Homeini po objavi Satanskih stihov izrekel fatvo. Ne vemo, ali je Homeini res prebral Satanske stihe, gotovo pa ga je zmotil naslov.

Dvanajstega avgusta 2022 zjutraj v kraju Chautauqua v zvezni državi New York je stopil na oder, kjer je govoril o tem, kako pomembno je zaščititi pisatelje v različnih predelih sveta. Zagledal je črno postavo, ki se je izluščila iz množice in prihajala proti njemu, in najprej pomislil: »Ti si torej to. Tu si.« Druga misel je bila: »Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih?«

Človek, ki je prišel v Chautauquo, se je odločil za nasilje, je po nesreči dejala njegova žena Rachel Eliza Griffiths, pesnica in pisateljica. Hotel je ubiti pisatelja, ki ga ni poznal, zaradi knjige, ki je ni nikoli prebral in je ne bo.

To je simptom našega časa. Živimo v svetu, v katerem se zdi, da knjige ne pomenijo več ničesar. Zato pa še vedno veliko pomenijo besede. Sploh tiste, iztrgane iz konteksta, zaradi katerih se lahko v trenutku zgodi spletni linč.

Mislim, da je Susan Sarandon enkrat dejala, da je v dobi digitalnih medijev treba paziti na vsako besedo. Nekaj izrečeš v intervjuju, najbolj intriganten stavek gre v naslov – in potem se usuje. Pogrom, spletni linč, uničena kariera, ali celo življenje. Tisti, ki so najbolj sovražni, običajno ne preberejo članka, je rekla.

Knjiga Nož je manifest svobode izražanja in pisanja, a v resnici je tudi knjiga, ki govori o nesmiselnosti nasilja, o absurdnosti zla. Je apoteoza preseganja sovraštva, premišljevanje o moči umetnosti, včasih deluje kot medicinski priročnik, saj je dolgotrajno okrevanje pisatelja opisano tako naturalistično, kot bi prizore opisal dr. Uroš Ahčan v Skalpelu.

Zdravniki so svojce pripravili na to, da pisatelj najverjetneje ne bo preživel. Ko se je zbudil iz kome, je bil priključen na respirator. Oko, ki je bilo izbuljeno kot kuhano jajce. Jetra preluknjana. Desno pljučno krilo, zalito s tekočino. Pregriznjen jezik. Globoke rane okrog vratu, da je bil videti kot »pradavno drevesno bitje iz Gospodarja prstanov«.

Rushdie omenja tudi Hansa Christiana Andersena, ki je napisal zgodbo o senci, ki se loči od človeka in postane stvarnejša od njega. Na koncu se senca poroči s princeso, resničnega človeka pa usmrtijo, češ da je lažen.

Rushdie je v očeh mladeniča A. postal ta senca. S to zgodbo Rushdie govori ne samo svojemu morilcu, ampak vsem nam: razgalja vse naše predsodke, obsodbe, poskuse demoniziranja ljudi, ki jih ne poznamo, vse sence, ki jih ustvarjamo o drugih ljudeh in se vanje usmerjamo s sovraštvom … »Odvračam se od sovraštva in se obračam proti ljubezni,« piše v knjigi.