Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo

O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni?

O čem govorimo, ko govorimo o kulturi?

O čem govorimo, ko govorimo o poeziji?

Kaj imata ljubezen in kultura skupnega? Ljubezen do presežnih, lepih, magičnih stvari. Moj jezik je lep. Tako je lep, kot je magičen. Rada imam slovenski jezik. Rada imam poezijo. Poezijo v filmih, poezijo v prozi, poezijo v naravi, v glasbi, v arhitekturi, poezijo v srečanju. Verjamem, da je v našem jeziku zakodirana naša zgodovina, naša skoraj zabrisana mitologija, da so v njem zvoki stoletij, da je v njem bolečina, boj za preživetje, za osamosvajanje, boj, da obstanemo v jeziku. In v njem je tudi dvojina, ki je ljubezen.

Zdaj, ko to pišem, je Prešernov dan in prevevata me nejasna otožnost in melanholija. S prijateljem grem v mesto, do spomenika poeta Prešerna. Zamudila sem recitacije slovenskih igralcev, zdaj moški in ženska recitirata Turjaško Rozamundo, in je sveže, in je zabavno, in je fino. Ulice so polne ljudi, zaljubljencev, družin z malimi otroki, galerije in muzeji so polni.

Knjigarne so večinoma zaprte.

Proslavo ob kulturnem prazniku je odprla poezija Franceta Prešerna iz ust naturščikov različnih generacij in poklicev – od učitelja matematike do redovne sestre, ki so v rokah držali ptičje kletke in v njih poezija, ki čaka, da se osvobodi in zleti med ljudi; tako si je zamislil avtor koncepta dogodka Gregor Čušin.

Vas je danes kaj presenetilo, ko je Prešeren na začetku na oder Cankarjevega doma stopil v vsakdanji obleki in preprosti recitatorski izreki? Da je spregovoril tako, kakor da se njegova poezija tiče vsakogar? je rekel Jože Muhovič.

Ne, ni me presenetilo. Vsak pesnik bi po mojem rad spregovoril tako, da se njegova poezija dotakne vsakega od nas.

Naturščiki, običajni ljudje, ki recitirajo Prešernovo poezijo. To me je vrnilo v čas mojega odraščanja v nekem malem kraju ob Cerkniškem jezeru, v kmečko-delavski družini, ki je imela polne knjižne police.

Moj stari oče je bil takrat, ko bi moral v šolo, najprej v taborišču na Rabu, potem v Šercerjevi brigadi, v XIV. diviziji, in nato spet v nemškem taborišču. Ko sem imela pet let, je bil najbolj srečen, če sem, ko smo se zbrali v družinskem krogu, stopila na pručko in recitirala Kajuha. Prešerna tudi. Tudi poezijo Franceta Balantiča. Kajuha je imel posebej rad. Nekaj časa sta se borila skupaj, dokler se ni zgodilo izdajstvo in je pesnik padel v Belih Vodah. Vsakič, ko slišim Kajuhovo pesem, jo doživim telesno; oživijo vse zgodbe starega očeta, gozdovi, zmrzal, strah, bolečine in upanje na boljši svet.

Te pesmi še vedno znam na pamet. Hočem reči, da je poezija v tistih časih vstopala v družine, ne glede na družbeni razred, na izobrazbo, na … Poezija je bila tam zato, ker je v ljudeh vzbudila nekaj lepega, presežnega. Ali je vzbudila spomin.

Bila je ljudska pesem, bila je poezija, bili so filmi, na policah so bili Maksim Gorki in Sveto pismo in Mira Mihelič in Ivan Cankar. In morda za cvetko Konsalikov ljubezenski roman. Ko sem bila malo starejša, recimo osemletna, devetletna deklica, sem na šolski predstavi prvič recitirala Prešernovo pesem Nezakonski materi. Nisem dobro razumela, a vsakič so mi v oči stopile solze. Na biserni poroki mojega pradedka in prababice sem na prigovarjanje družine povedala pesem Nekoga moraš imeti rad in ugotovila, kaj pomeni trema.

Poezija je bila takrat vsepovsod. Prišla je po radiu, prišla je skozi pank, prišla je s Pink Floydi, prišla je iz knjige, ki sem jo kot najstnica naključno vzela v roke v knjižnici, in šele zdaj, ko je minilo že toliko let, sem spoznala, da sem najbrž brala zbirko Anima Erike Vouk, letošnje Prešernove nagrajenke za življenjsko delo. Ne spomnim se naslovov pesmi, spomnim se sile, energije, občutka slasti. Tudi zaradi Erike Vouk, Lorce, Daneta Zajca in Tomaža Šalamuna sem, tako kot najbrž vsak najstnik, začela pisati pesmi.

»Poezija,« je rekla Erika Vouk, »prava poezija po mojem mnenju zna brisati robove med umetnostnimi zvrstmi ter umetnostjo in življenjem, ponuja drugačen vpogled in – če si odprt – tudi očiščenje.«

Kako danes prihaja poezija do »običajnih ljudi«? Kako pride med mladostnike, najmlajše?

Kdo je tisti, ki (poleg tiktoka, snapchata in drugih) oblikuje mlade generacije? Kaj jim pomeni France Prešeren, če ne stres in motnjo, ko se v šoli učijo njegove pesmi na pamet? Mark Jacob Cavazza, Young Prešeren, z umetniškim imenom Vazz, glasbenik, reper, ki ga obožujejo mlade generacije, je bil kot osnovnošolec velik fen Prešerna. Če ne bi toliko bral, bi lahko pisal tako izjemne tekste za svoje komade? sprašujem in prigovarjam svojemu najstniku.

Včasih, se zdi, je bilo več časa. Več časa za poezijo. Več časa za ljubezen, za srečanja. Nove tehnologije nam bi morale podaljšati naš čas zase, a so ga razgrizle, nam ga skrčile, razdrobile, kot da je najtrša oblika kapitalizma šele zdaj zares vstopila v našo malo deželo. Naši receptorji za lepo so postali okvarjeni od nenehnega hitenja, od boja za preživetje.

In vendar sem na kulturni dan slišala toliko poezije in toliko lepih besed o kulturi, da se moja prešerna melanholija umika nekakšnemu sramežljivemu upanju.

»Slavimo izjemne ustvarjalke in ustvarjalce, ki so skozi stoletja pustili neizbrisen pečat v slovenski kulturi in umetnosti, hkrati pa več pozornosti namenjamo tudi umetnikom in umetnicam, ki ustvarjajo danes in tako sooblikujejo narodovo prihodnost,« je v poslanici sporočil premier Robert Golob.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je v poslanici dejala, da je »kultura eden temeljev družbe in steber družbene pravičnosti. Čeprav smo majhna država, smo tudi zaradi kulture neskončno bogati.«

»Kultura je naša sopotnica, poročevalka, ustvarjalka, izpovedovalka in objokovalka. Je zrcalna podoba nas, ker smo kultura mi,« je v poslanici zapisala predsednica države Nataša Pirc Musar.

Težko napišem kaj lepšega in verjamem, da vsi omenjeni mislijo resno. A realnost se zdi drugačna ali pa sama živim v vzporedni realnosti. Številni kulturniki, umetniki životarijo na robu preživetja, številni moji kolegi in kolegice imajo vsaj dve službi hkrati, da se prebijejo čez mesec.

Kultura je tudi to, da ima vsak pravico do strehe nad glavo, pitne vode, da se ne bori za golo preživetje, za čas, ki ga požira delo, delo, delo – in tehnologija v naših dlaneh.

Knjige na knjižni polici so mrtve, če nimaš časa, da jih vzameš v roke, mrtve kot visokoleteče besede o kulturi, če nimajo stika z realnostjo ali če govorijo samo o privilegirani manjšini. Sem privilegirana, ker lahko pišem? Sem. Lahko preživim s svojim pisanjem? Ne.

»Toliko ljudi okrog mene, ki pišejo zgolj zato, da preživijo, sebe, jezik, knjige, molk, neučakanost, slepoto sveta, svetost trenutka, ki ga podaljšujejo s pisanjem, ker ne zdržijo samosti in bede ...« je na dan kulture zapisal pesnik Esad Babačić.

Naj bo 8. februar opomnik, da večina prekarnih delavcev in delavk v kulturi še vedno ne pozna vikendov, bolniških, dopusta, na instagramu prileti sporočilo Inštituta 8. marec. Njihovi honorarji zamujajo, delo je pogosto podplačano.

Naj bo praznik kulture opomnik, da je za kulturo potrebna vsaj možnost živeti človeka dostojno življenje.

Rada bi, da se besede o kulturi spremenijo v dejanja, rada bi, da bi nove generacije začutile žar poezije, rada bi, da bi se znali spet ustaviti in prebrati pesem.

Ker – za koga pišejo pesniki, če ne za ljudi?

Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, je naslov četrte pesniške zbirke Miljane Cunta, letošnje nagrajenke Prešernovega sklada. V zadnjem verzu ene od pesmi pravi:

Tako se pokrajina otroštva spreminja,

vsakič nova cesta, drug razcep,

brezumje iskanja

edinih začetkov.

Nekajkrat smo zašli. Rada bi, da ima Miljana Cunta prav. Da se zdaj vračamo na pot.