Umetnost – naše edino zatočišče?

Kdo bomo in kakšni ljudje bomo postali, ko bomo zares videli, kar smo videli? Od kod bomo lahko sploh začeli po tem uničenju in izgubi toliko stvari, v katere smo verjeli in zaupali? Tako se sprašuje izraelski pisatelj David Grossman v Financial Timesu.

Ko to pišem, je 1. november, dan spomina na umrle. Na spletu se je pojavil posnetek Al Džazire, na katerem vidim pripadnike izraelske vojske, kako v Jeruzalemu pretepajo ortodoksne Jude, ki pozivajo k miru. Videa ne pogledam do konca. Prav tako ne zmorem več gledati posnetkov bombardiranja Gaze, ki je postala mesto apokalipse. Ne morem več gledati mož in žena, z obrazi, spačenimi od bolečine, groze in strahu, kako bežijo z otroki v naročju.

Izraelski voditelj je uresničil svoje besede. V Gazi so se odprla vrata pekla.

»Po Bibliji so nekdaj obstajala mesta, ki so jih imenovali varna mesta. To so bila zatočišča za vse, ki so bili v nevarnosti,« mi je pred devetimi leti v intervjuju za Sobotno prilogo rekel pisatelj Etgar Keret, največji živeči in najbolj prevajani izraelski avtor kratkih zgodb. Zame je umetnost edino varno mesto v tem ponorelem svetu, je rekel takrat. »Umetnost je polje, kjer lahko obstajamo brez strahu in sprejemamo drug drugega. Umetnost je prostor empatije, sočutja, razumevanja različnosti.«

Kako zdaj zvenijo njegove besede? Nanje sem se spomnila ob začetku ruske invazije, ko je svet zajela norost pozivanja k bojkotu del ruskih pisateljev in umetnikov. Kaj smo se kot civilizacija naučili iz umetnosti? Vse velike protivojne knjige – Tolstojeva Vojna in mir, tudi Bratje Karamazovi Dostojevskega, roman pokojnega judovskega pisatelja Amosa Oza Zgodba o ljubezni in temnini, roman Davida Grossmana Glej geslo: ljubezen, ki je izjemen literarni poskus, kako se z različnih zornih kotov približati razumevanju dogodkov, ki jih ni mogoče razumeti, holokavstu – imajo samo eno idejo: biti človek sočloveku.

In mi ne slišimo. Delimo se na propalestinske in proizraelske. Ko z nekom govoriš in ta reče, da je proizraelski ali propalestinski, je vseeno, kakšen argument boš navedel, ostal bo pri istem mnenju, pravi Etgar Keret. Če si »propalestinski«, mar to pomeni tudi, da si za to, da žensko poliješ s kislino, ker si je drznila iti po ulici nezakritega obraza, ali da pripadniki Hamasa homoseksualce mečejo s streh? Če si »proizraelski«, torej to pomeni, da podpiraš bombardiranje Gaze, v kateri umirajo nedolžni civilisti?

O čem govorimo, ko se opredeljujemo za Izrael ali za Palestino? Kako se oseba, ki sama sebi pravi človek, sploh lahko opredeljuje za kak narod ali proti njemu? Kilometri knjig in zgodovinskih zapisov ... vse zaman.

»Ko vidim ljudi, ki grozljivo tragedijo, ki se dogaja tukaj, spremljajo, kot da bi šlo za nekakšno tekmo žrtev, v kateri podpirate eno ekipo, za drugo pa vam je vseeno, postane empatija zelo zelo selektivna,« je sredi oktobra rekel Keret v intervjuju za New York Times. Ali ste za ali proti. Algoritmi ne ponujajo druge možnosti.

»Če boste na spletu objavili izraze sočutja z žrtvami na obeh straneh, vas bodo raztrgali na koščke z obeh strani,« je še dejal Keret. Ni več dovoljeno, da napišeš, da se ti trga srce, ko gledaš, kako umirajo nedolžni ljudje v Izraelu in nedolžni ljudje v Gazi. Moraš se postaviti na eno stran. In v tem smislu čutim, da smo priča razpadu človečnosti naše civilizacije.

Privolili smo v matrico družbenih medijev, ki nam dajejo iluzijo, da je naše mnenje pomembno, da se povezujemo, in hkrati so prav ti mediji prizorišče razdvajanja ljudi. O čem je govoril Slavoj Žižek na frankfurtskem knjižnem sejmu, če ne prav o naši hipokriziji, o tem, da države, ki se sklicujejo na vrednote zahodne demokracije in postavljajo temeljne človekove pravice na prvo mesto, odrekajo temeljne pravice določenemu narodu.

Peticija Judovskega glasu za mir poziva k takojšnji prekinitvi izraelskega napada na Gazo. Več sto tisoč ljudi po svetu protestira proti genocidu nad Palestinci na območju Gaze. Odprto pismo je podpisalo več sto judovskih umetnikov, pisateljev in akademikov, da bi zaščitili izraze solidarnosti s Palestino v državah, kjer vsako pozivanje k miru deluje »propalestinsko«.

Če še nismo do zdaj, smo po odzivih evropske politike spoznali, da so vse besede o svetosti in nedotakljivosti človeškega življenja, o katerih smo nenehno poslušali med pandemijo, neznosno plehke in prazne. Nikomur od odločevalcev očitno ni mar za trpljenje ukrajinskih mater in otrok, ne za palestinske otroke, ki jim matere na telesa pišejo imena, da jih bodo lahko našle v množičnih grobiščih. Ukvarjajo se s tem, kako bi zapletli, polakirali in obrnili besede, da bi lažje upravičili genocid v Gazi, številne genocide, ki so se in se dogajajo v imenu demokracije, v imenu tega ali drugega boga.

Prestava Vsi ptice Wajdija Mouawada v režiji Ivice Buljana -  v koprodukciji Mini teatra in Festivala Ljubljana - postavlja pomembna vprašanja o  odgovornosti za nascionalizme in sovraštvo. FOTO: Arhiv Festival Ljubljana

Med pandemijo sem v koprodukciji Mini teatra in Festivala Ljubljana gledala izjemno predstavo v režiji Ivice Buljana Vsi ptice, avtorja Wajdija Mouawada. Palestinski otrok, ki ga je judovski par kot dojenčka našel med ruševinami po enem od napadov izraelske vojske, odrašča v Izraelu kot Jud, s staršema, ki ne podpirata skrajne vladne politike do Palestine; a ko ta otrok odraste v moža, postane zagrizen sovražnik Palestincev, ne da bi vedel, da se bori na strani vojske, ki je ubila njegove starše, proti svojemu narodu. Predstava je poziv proti vsem nestrpnostim in mednacionalnemu sovraštvu. Predstava se sprašuje, ali je sovraštvo do drugega privzgojeno. Ali lahko kot ljudje in narodi živimo bratstvo, kot ga poznajo rodovi ptic?

Očitno beremo in gledamo predstave in filme ljudje, katerih glas ne pomeni ničesar. Mar res ne? Žižkov govor v Frankfurtu je bil odmeven glas filozofa, ki se bori za človečnost, in odziv na njegov govor je pokazal vse razpoke in sprenevedanje politikov stare celine.

Številni judovski intelektualci, umetniki, pisatelji, s pokojnim Amosom Ozom na čelu, so že desetletja pozivali k rešitvi palestinskega vprašanja in opozarjali na nevarnost skrajne politike izraelske vlade.

Pisatelji z vsega sveta, svetovno priznani umetniki, hollywoodski zvezdniki, ki imajo za sabo množice, se združujejo, podpisujejo peticije, odprta pisma in pozive k ustavitvi spopadov v Gazi, med njimi Tilda Swinton, Steve Coogan, Barbara Kruger, Michael Winterbottom, Mike Leigh ... »Naše vlade ne le dopuščajo vojne zločine, ampak jim tudi pomagajo in jih spodbujajo. Prišel bo čas, ko bodo odgovarjale za sokrivdo,« piše v pismu organizacije Umetniki za Palestino. »Za zdaj pa je naša dolžnost, da obsodimo vsako nasilje nad civilisti in kršitev mednarodnega prava, ne glede na to, kdo ga izvaja, in da naredimo vse, kar je v naši moči, da se konča krutost brez primere, ki se dogaja v Gazi.«

Prihodnjim generacijam nočemo pripovedovati zgodbe o našem molku, o tem, da smo stali ob strani in nismo storili ničesar, v odprtem pismu ameriškemu predsedniku pišejo igralke in igralci, kot so Susan Sarandon, Joaquin Phoenix, Cate Blanchett ...

Umetnost je naše edino zatočišče.

Na strani ameriškega Pena so se poklonili prvim žrtvam vojne med umetniki na obeh straneh.

Od 7. oktobra, ko je Hamas napadel kibuc Nir Oz na jugu Izraela, nihče več ni videl znanstvenika in priznanega zgodovinarja holokavsta Aleksa Danziga. Njegov sin, ki je preživel napad, predvideva, da je med talci.

Mladi palestinski pisatelj, novinar in fotograf Jusef Davas je bil ubit 14. oktobra v izraelskem zračnem napadu, na domu v severni Gazi. Na fotografiji ga vidimo z žarečimi očmi, s kitaro v roki.

Jahav Viner, mladi izraelski filmski režiser, je bil žrtev napada Hamasa na kibuc Kfar Aza 7. oktobra. Njegovi ženi je skupaj z njunim novorojenčkom uspelo pobegniti.

Heba Zagut, priznana palestinska umetnica, je izgubila življenje skupaj s svojima otrokoma v izraelskem zračnem napadu 13. oktobra.

Jutri bo žal na tej strani še več imen.

Umetnost je naše edino zatočišče. A vanj se umetniki ne morejo skriti pred grozo vojne. Ustvarili so ga zato, da se prostor v naših srcih razširi, da se povežemo, presežemo delitve, sovraštvo, šele potem obstaja upanje, da bomo nekoč soustvarili svet, ki ga želimo živeti, skupaj. »En svet- ali nobenega,« je zapisal Louis Adamič leta 1942. Če je verjel on, zakaj ne bi mi.