Novi in stari obrazi cenzure

V demokratičnih deželah Evropske unije evropska konvencija o človekovih pravicah in državne ustave prepovedujejo kazenski pregon pisca zaradi njegovih izraženih mnenj.

Sovražniki svobode govora niso le vlade, državni voditelji in kralji. Uboj novinarjev naročajo tudi kriminalne združbe, povezane z oblastmi, kadar z raziskovanji dregnejo v njihove umazane posle. Mehika je za novinarje najbolj nevarna država na svetu. Nedavno, 30. marca, so v zvezni državi Veracruz v mestu Papantla ubili novinarko Mario Eleno Ferral Martinez. Vsako leto jih umorijo več kot dvajset.

V preteklih letih so bili tudi v EU ubiti trije novinarji. Edino uboj Jana Kuciaka in njegove zaročenke na Slovaškem je storilce pripeljal pred sodišče, medtem ko morilci malteške novinarke Daphne Caruane Galizie in bolgarske Victorie Marinove niso bili kaznovani. Turški predsednik pred očmi sveta obračunava z novinarji in pisatelji, ki leta prebijejo v zaporih brez obtožnice, čakajoč na proces. Ko pridejo pred sodnika, so obsojeni na dolge, tudi dosmrtne zaporne kazni. V času koronske krize so turške oblasti v hišni pripor poslale vse mogoče skupine zapornikov, le piscev ne. Predsednika Turčije je strah svobodne besede.
Kazenski aparati vlad in ubijalci filozofov, piscev in novinarjev imajo vedno isti cilj – utišati kritične glasove za vse večne čase.

Pisateljev najhujši cenzor je samocenzura

Slovenija ni Slovaška, ni Turčija ali Mehika. Ustava nam zagotavlja svobodo govora in mišljenja, novinarji in pisatelji pa zaradi svojega dela nismo preganjani.
A dejstvo, da zakonodaja ne kaznuje družbi nasprotnega pisanja, še ne pomeni, da cenzure ni.

Narodna in univerzitetna knjižnica je ob razstavi STOP, CENZURA! Cenzura in knjižnice 1945–1991 skrbno popisala cenzuro na naših tleh od avstrijske monarhije pred letom 1848, v obdobju do prve svetovne vojne in med njo, v kraljevini in kasneje SFR Jugoslaviji. Ob rob pomembne funkcije varuhinje Slovenicae, katere pomena se je zavedal celo represivni komunistični aparat, in slovitega D fonda prepovedanih knjig razstava osvetljuje eno najbolj perfidnih oblik cenzure – samocenzuro.

»Najhujši cenzor pisatelja je – avtocenzura. Tista podzavestna, ki se priplazi v pisatelja takrat, kadar vladajočemu režimu uspe ustvariti v družbi univerzalni strah. Ta strah je od vekomaj najmočnejše vezivo slehernega vladajočega režima, da ne razpade. Strah, ki rodi strah, da te bo strah. Ta strah po navadi rodi apatijo. Apatija pa pisatelja prežene v duševno emigracijo. Duševni zdomec pa ne more biti dober pisatelj!« je zapisal Igor Torkar (Moja srečanja s cenzuro: Cenzura krokarjem odpušča, slavce pa muči. Delo, 1998).



Strah in samocenzura sta pojava, ki ju demokracija in osamosvojitev nista mogli odpraviti. Naselila se je v razne sfere javnega pisanja, na družabna omrežja, ki za vse večne čase beležijo vsak naš všeček, delitev in komentar. Ker pisci ne nastopamo pod krinko fantomov in trolov, nosimo svoja mišljenja in srca na pladnju. Zato sem prepričana, da ne le jaz, temveč vsak od nas dvakrat premisli, preden deli novico, ki kritizira politične, kulturne in gospodarske vplivneže. Saj koristi ne bo nobene, zgolj škoda, mar ne?

V meglo samocenzure se je kot vlaga zimskega mraza v pomladnih dneh priklatila ekonomska plat svobodnjaka. Bojim se, da je veliko novinarjev in pisateljev samih sebi najhujših cenzorjev v luči ekonomske cenzure. Če bom hotela objaviti reportažo o umazanih poslih tega podjetnika/politika/vplivneža, bom imela težave z urednikom, ki mi nadaljnjih prispevkov ne bo več naročal. Kdo bo plačal položnice? Zakaj so po nekaj objavah naglo potihnili članki o panamskih dosjejih? Ali v Sloveniji ni bilo korupcije in skrivanja denarja pred Fursom? Ali bi bile nadaljnje objave o Slovencih z mastnimi računi v davčnih oazah samomor pisca?

Tretja oblika cenzure, ki so jo v Sloveniji določeni pisci in mediji malodane uradno ustoličili, je sovražni govor. Besede kot drhal, parazit, butelj, idiot se ne pojavljajo le v komentarjih člankov, ki jih pišejo anonimni troli in bi jih moralo tožilstvo zaznati in kaznovati, mediji pa sproti preverjati in brisati, če bi kaj dali na svoj ugled, temveč so našli mesto v člankih novinarjev in kolumnistov. Spremlja jih vojaško izrazoslovje, kot da smo v vojnem stanju in bo vsak hip nekdo streljal.
 

Razmislek o komentarjih pod članki je nujen

Glavni namen tega besednjaka je ustrahovanje državljanov, zlasti kadar gre za novinarje, pisatelje, pobudnike protestov in žvižgačev. Dejstva nadomestijo psovke, ki iz komentarjev pod članki izcedijo dno občestva. Naj utihnejo! Naj nehajo razmišljati, pisati ali opozarjati na nedemokratične procese v družbi.

V času, ko ministrstvo za kulturo napoveduje spremembe zakona o medijih, velja resno razmisliti o obliki in vlogi komentarjev pod članki. Komu so namenjeni in komu koristijo? Pluralizmu? Pojasnjevanju, strinjanju in nestrinjanju z novinarjevo vsebino? Ali morda pluralizmu laži, ki se z družabnih omrežij kot lepljivo blato seli v komentarje resnih novinarskih hiš? Ima medij več bralcev, ker dopušča sproščanje nizkotnih strasti v komentarjih? So ventil ljudstva, ki fizično nasilje nadomešča z verbalnim?

Ali morda ravno to verbalno nasilje spodbuja fizične napade na pisce in novinarje? Znani so napadi na snemalne ekipe televizij, novinarji se srečujejo z grožnjami, pritiski in sovražnostmi. Ali lahko trdimo, da bi se ti napadi dogajali tudi v okolju, ki bi sankcioniralo sovražni govor? Ali morda na percepcijo novinarskega dela in svobode govora kot temeljne demokratične vrednote vplivajo tudi sodbe najvišjih pravosodnih organov?

Žalitev novinark in novinarjev, tudi javnih osebnosti, ni nobeno demokratično dejanje, pa naj o tem odloča katerokoli sodišče. To je jasno vsakemu, ki za trenutek vklopi možgane in ne razmišlja, kot hrček teka v koleščku levega ali desnega naševstva. To ni in ne sme postati del političnega dialoga. Sedma sila je nujna za zdravo demokracijo in sodbe, ki dopuščajo njene žalitve, so neposredni napadi na demokracijo.

Ministrstvo za kulturo je glede oblik komentarjev in zajezitve sovražnega govora pred velikim izzivom, saj se v čase stroge cenzure ne želimo vračati. Vendar je prav plašč anonimnosti komentatorja potuha, pod katero troli (osebe ali robotski algoritmi) distribuirajo sovraštvo, ki se razliva po družbenem prostoru in nas peha v prepad. Če bi ob vsakem komentarju morala stati ime in priimek, bi bil morda izbor uporabljenih besed drugačen. Glede na pluralnost medijske krajine pa se mi postavlja vprašanje, ali so ti komentarji kot oblika javnega diskurza sploh smiselni, če je ta postal strupena kloaka bravur, ki blatijo, žalijo, pozivajo k uporu in linču.

Kdo koga? Vsi vse? Ker pisci so anonimni! Kloake v družabnih omrežjih, kjer je vsak imetnik profila svoj pisec in urednik, ne moremo preprečiti. Lahko pa omejimo žaljiv in sovražni govor pri vseh registriranih medijih. Potrebna je pravna in zakonodajna rešitev.
Cilj sovražnega govora, naj bo s pozicije moči ali anonimnosti trolov, je namreč jasen. Če piscev ne moremo kar zapreti in pustiti gniti v ječah, jih bomo toliko časa blatili, jim grozili in jih ustrahovali, da bodo končno utihnili. Naj stane, kar hoče, tudi vojno in mir.
Gradnik v pesmi Vodnjak zapiše: »Le če v moje kdo tolmune // vrže kamen, v mene pljune // vračam gnus gnoja in glist!«
Kdo in zakaj nenehoma meče skale v slovenske vodnjake?

V državi, kjer smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo.

Lahko se poigravamo z ognjem sovražnega govora, lahko si izmišljamo nove razloge za razdor med Slovenci, dokler ne bo počil tisti prvi strel. Nato si bomo želeli le še miru, kot si zdaj želimo zdravja. Samocenzura, ekonomska cenzura in cenzura sovražnega govora pa vztrajno meljejo krhko opno naše civilizacije in demokracije. 

Tanja Tuma, pisateljica in članica Pena