V nadaljevanju preberite:

Jezikovno ravnanje politikov ima v družbi posebno težo, ker z govorom (in redkeje s pisanjem) neposredno uravnavajo družbeno dinamiko in oblikujejo družbene odnose. Njihov vpliv se meri v javnih razsežnostih, medtem ko ostali poklicni govorci (z izjemo novinarjev) najpogosteje operirajo v dialoških kontekstih, se pravi, da njihove govorne izvedbe najpogosteje nimajo javnega dosega ali pa je ta izrazito omejen.

Iz besednjaka večine političnih skupin so v zadnjih letih povsem izginili pozitivni, združevalni koncepti, kakršni so blaginja, solidarnost, skupnost, enake možnosti, javno (skupno) dobro in kar je še podobnega. Drugače rečeno: v elementarni obliki so se obdržali le kot formula v obrednem obrazcu politične prisege. V političnih praksah jih je nadomestilo uveljavljanje partikularnih strankarskih agend in ekonomskih zapovedi, pri čemer je prenehalo biti pomembno, kakšna je v tako imenovani postfaktični družbi (sic!) povezava teh agend z dejstvi, z realnostjo življenja državljanov ali celo z zakonsko predpisanimi obveznostmi.