Boj za prostor pod soncem in v družbi

Italijanski pisatelj pakistanskih korenin Saif ur Rehman Raja je bil rojen leta 1994 v Ravalpindiju v Pakistanu. Ko je bil star enajst let, se je pridružil družini, ki je živela v severnoitalijanskem mestecu Belluno. Pozneje se je preselil v Bologno, kjer je diplomiral iz pedagogike.

Svoje življenje v dveh državah, prilagajanje, razkrivanje istospolne usmerjenosti in dinamične družinske odnose je popisal v odličnem avtobiografskem romanu ­Hidžra. Že naslov jasno pove, za kaj gre v romanu, vendar je to jasno le tistim na indijski podcelini. Ne gre namreč za hidžro, pobeg preroka Mohameda iz Meke, temveč za izraz, ki označuje istospolno usmerjene ljudi, hermafrodite in evnuhe.

Roman Hidžra je v Italiji izšel lani, letos pa pri založbi Beletrina in v prevodu Saše Grahovac Fabbri še v slovenščini. Zgodba poteka dvotirno, v času pred selitvijo in po selitvi. Opisuje otroštvo v ­Ravalpindiju, skupaj z ammo (mamo) Shakeelo, dvema mlajšima bratoma in veliko družino dedka po mamini strani. Živijo ­živahno skupinsko družinsko življenje v isti hiši z odprtim dvoriščem. ­Veliko je obredne priprave začimb in skupnih družinskih obrokov. Na drugi strani je to zgodba migranta temnejše polti, ki se je pri enajstih letih končno ­pridružil očetu, abbi Shabbirju, v Italiji, kamor se je amma z mlajšima bratoma preselila že dve leti prej.

Saif ur Rehman Raja, Hidžra, prevod Saša Grahovac Fabbri, Beletrina, 2025

Hladna dežela brez sonca

Avtorja smo vprašali, kako je doživljal selitev v Belluno. »Italija in Belluno sta bila nasprotna planeta v mojem vesolju. V Ravalpindiju sem plezal po strehah, ko je deževalo, in se igral z bratranci. V Ravalpindiju malo dežuje in vsakič, ko dežuje, je razlog za praznovanje. V Bellunu sem z leti ugotovil, da vedno dežuje in da Bellunčani dežja ne cenijo.«

Dve leti ločenosti, ko je bil Saif ur Rehman Raja izpostavljen nevarnosti v muslimanski okolici, ker rad pleše, kuha, češe sestrične in počne druge »ženske stvari«, sta bili težki. Toda po drugi strani je bila zanj nevarna tudi Italija, saj ponovno srečanje s starši v majhnem in mrzlem Bellunu, očetov alkoholizem, popolnoma neznan jezik in nenaklonjena okolica daleč od znanih vonjav niso prinesli zavetja. Razen mamine bližine.

Odtenki človeške polti

Na grob način se je »naučil« tudi pomena barvnih odtenkov kože. »Tudi v Pakistanu sem vedel, da imam rjavo kožo. Vsak dan sem se pogledal v ogledalo. Vendar nam je britanski imperij med okupacijo vsilil prepričanje o večvrednosti svetlejše polti. Toda v Bellunu je bila rjava koža za nekatere ljudi sinonim za prestopništvo, kriminal, marginalizacijo, zaničevanje in sovraštvo. Zelo tudi še vedno pogrešam pakistanske začimbe, pravi okus hrane. Začimbe pogrešam od prvega dne, ko sem stopil na zahod. Še vedno jih pogrešam, zame je to prav (p)osebna oblika mučenja,« je v smehu priznal. »Pisanje je od nekdaj moj edini življenjski sopotnik, tisti, ki me nikoli ni izdal, čeprav sem ga velikokrat izdal s čim drugim. Obljubil sem si, da tega ne bom več ­naredil.«

Pravi, da je trajalo tri leta, da je začel razmišljati v italijanščini. Odkar je skoraj 15 let njegov jezik italijanščina, tudi piše v njej.

Njegovo odraščanje je bilo po eni strani polno nasilja, po drugi pa polno ljubezni. Zato smo ga še vprašali, ali je bilo težko ostati pri zdravi pameti. Odvrnil je, »kdo pravi, da sem pri zdravi pameti? Sicer pa me imajo moji starši in brata radi. Veliko ljudi pa me še vedno sovraži. Sovraštvo je zelo vključujoče, saj prihaja od Italijanov, Pakistancev, belcev, rjavopoltih, črncev, muslimanov … Sicer mi ni bilo težko najti osebno, nacionalno, versko in spolno identiteto. Težko pa sem se osvobodil sovraštva ljudi. Zmedo je prineslo sovraštvo ljudi, ne to, kdo sem. Vedno sem se namreč imel rad.«