V nadaljevanju preberite še:

Med najbolj jeznimi je bil Donald Trump, ki je slovesnost označil za »satanistični drag show« in »norčevanje iz Boga, kristjanov in krščanstva«.

Pa tudi tehnološki milijarder Elon Musk, ki je v objavi primerjal prizor iz Pariza z da Vincijevo Zadnjo večerjo in zapisal dvoumen stavek, da je »krščanstvo postalo brezzobo«. Kaj je mislil s tem? Je pozval k staremu načelu zob za zob? Da morajo kristjani pokazati zobe, se odmakniti od podobe milega in ljubezni polnega Jezusa, ki so ga mnogi tako ali tako v zgodovini tolikokrat izrabili za vse, kar je nasprotno ljubezni?

Ljudje vidimo, kar hočemo videti. V štiriurni ceremoniji, v kateri so se zvrstile podobe lepote, smo se usmerili v en sam segment – in spet smo razdeljeni, vsak na svoji strani: nekateri zagovarjamo umetniško svobodo, drugi to okličejo za satanizem, nemoralnost, propad civilizacije. In pozabljajo, da Rim ni propadel zaradi travestitov in dekadence, v času propada je bilo rimsko cesarstvo krščansko.

V nečem, kar je lepo in povezujoče, iščemo koščke grdega, kot tisti deček iz Andersenove pravljice, ki se mu je v srce zapičil košček ogledala – in je vse videl grdo, izkrivljeno in grozeče.

Videti satanizem v tem, da francoski težkometalski band Gojira žaga pesem, popularno med francosko revolucijo, v osupljivem prizoru, iz Consiergerie, preddverja za giljotino, iz katerega pade odrezana glava Marije Antoanete ... Kdo je obglavil kraljico, če ne nahujskana množica? Naj pozabimo, da je zaradi intrig, ki jih je takrat v resnici sprožilo plemstvo, nastopilo eno od najbolj krvavih obdobij v francoski zgodovini, ko se je reka Sena obarvala s krvjo aristokratov, kmalu zatem pa s krvjo vseh tistih, ki niso mislili enako?

Če Thomas Jolly ves čas ponavlja, da je v modro obarvan francoski pevec in igralec Philippe Katerine vendar bog Dioniz, še bolje Bakh, s krono vinske trte na glavi, kako je mogoče, da ga tako velik del javnosti hoče videti kot Jezusa?

Če režiser sam pravi, da da Vincijeva podoba ni bila njegov navdih, zakaj del javnosti tako vztrajno ponavlja, da je.

Če v Le Mondu objavijo umetnino Jana Harmensza van Bijlerta Slavje bogov, na kateri pred dolgo mizo z grškimi bogovi vidimo Dioniza, kako si nosi v usta grozdne jagode, zakaj nočemo verjeti, da je umetnik hotel poustvariti to podobo, ne tiste druge. Poglejmo si fresko Raffaela Poročni banket Kupida in Psihe iz Ville Farnesina v Rimu. Niso vse večerje v zgodovini umetnosti povezane z Jezusom.

Ne verjamem sicer, da režiser ob tem, ko je snoval ta zdaj tako škandalozni prizor Praznovanja, ni pomislil tudi na ikonografijo zadnje večerje. Vsaka dolga miza, na kateremkoli praznovanju, nam vzbudi asociacijo na da Vincijevo umetnino, ki jo je naslikal po naročilu za milanski samostan. Postala je ikonična podoba. Kot je ikonična podoba Matere Božje z Jezusom v naročju. Tako kot je bila pred tem upodobljena egipčanska Izida s Horom v naročju.

Naš čas je čas podob, pravijo, pravzaprav reprodukcije podob, ki so že bile ustvarjene. Naš čas je imitacija imitacije.

Ikonične, naj rečem arhetipske podobe se dotaknejo naše podzavesti, naše zavesti, in sprožijo iracionalne odzive.

Vsak vidi, kar lahko vidi, kar hoče videti, kar zmore videti. Več ko veš, bolj večplastno lahko interpretiraš podobe.

Toda če nečesa ne poznaš dovolj dobro, si vzemi čas, vdihni, klikni vsaj na wikipedijo, ali na uradno stran olimpijskih iger, preden izliješ svoj gnev.