V članku lahko preberete:

Ko se je Izeldin Abulaiš 16. januarja 2009 med vojno v Gazi ravno javljal v živo za izraelsko televizijsko postajo Channel 10, sta njegovo stanovanje zadeli izraelski tankovski raketi. Tri njegove hčerke in nečakinja so bile razmesarjene na kraju dogodka. Na vprašanje, kako se spominja tega dne, odgovori: »Ni se mi treba spominjati, ker je še vedno del mojega življenja. Moje mlade in lepe hčerke so ubili brez vsakega razloga. Vidim jih v vsakem otroku in v vsaki vojni žrtvi. Pogosto jih vidim tudi pred seboj, enako se je zgodilo zdaj, ko ste me vprašali, ali se jih spominjam. Predstavljam si, kakšne bi bile danes. Besan bi imela 34 let, bila bi odrasla ženska, s svojim domom, diplomo, otroki … Majar bi bila stara 30 let in bi opravljala poklic zdravnice, odrasli bi bili tudi Aja in Nur. Vidim jih, kako bi odraščale in kako bi uresničevale svoje sanje. Vem, kaj pomeni izguba. Nobenemu na tem svetu ne privoščim, da se mu ponovi kaj takega.«