V nadaljevanju preberite:

Je eden od ustanoviteljev Škuc gledališča in Škuc letos prazuje petdesetletnico. Redakcijo teatra v njem vodi že enaindvajseto leto. Vmes je sodeloval z različnimi institucionalnimi gledališči in tistimi na neodvisni sceni. Je urednik igranega programa na Radiu Slovenija; po diplomi iz dramaturgije ter radijske in gledališke režije je nekaj časa na Radiu Koper delal kot napovedovalec.

V preteklem desetletju je režiral nekaj izjemno odmevnih predstav, Dvom, Helverjevo noč, pa Hildo – vse v Prešernovem gledališču Kranj. Pa Vincenta Riverja še prej in pred nekaj leti Rožnati trikotnik in vmes Brez solz za pedre ..., če jih navedem samo nekaj.

»Prvo samostojno praktično dramaturgijo pri predstavi sem dobil v Koreodrami, pri Damirju Zlatarju Freyu (DZF), kar je bila po AGRFT dobra šola,« pove. In tu sva tudi začela najin pogovor.

Tega, da je bilo sodelovanje z njim za marsikoga dobra lekcija, ne slišim prvič. Sam pa je večkrat povedal, da je ljubljansko obdobje bilo med najlepšimi v njegovem ustvarjalnem življenju, predvsem zaradi ljudi, s katerimi je sodeloval ...

On je vrhunski ustvarjalec. Z njim sem začel sodelovati kot novopečeni dramaturg. V Koreodramo me je pripeljala Berta Bojetu Boeta, kmalu po premieri monodrame Osama. V LGL sem namreč prosil takratno umetniško vodjo Mojco Kreft, ali smem študijsko opraviti asistenco dramaturgije pri kakšni od njihovih predstav. Z Mojco sva nekaj mesecev prej sodelovala pri predstavi Školjka v režiji Jožeta Babiča. Poleg dramaturgije mi je zaupala še režijo Bertinega besedila Osama. Berta je v besedilu in predstavi govorila o zapuščenosti, samosti ... Govorila je o babici, ki živi v že povsem zaraščeni vasi, le še v daljavi je slišati zvok vlakov, zvok življenja in ljudi … Babica Johana v mislih prosi svoje otroke, naj jo obiščejo in pripeljejo vnuke. Monodrama je govorila tudi o njenih stiskah, bolečini, o samoti in minljivosti. Še bolj tenkočutna je bila njena poezija, ki je pletla prizore. Z judovskim pridihom jo je uglasil Lado Jakša. Berta je igrala z majhnimi papirnatimi lutkami, ki jih je postavljala v sceno kot odprto knjigo. Vse to je ustvaril slikar Alojz Zorman Fojž.