V nadaljevanju preberite še:

Marjan Pogačnik je bil mojster vreznih grafičnih tehnik. Po slikarski specialki pri mentorju Gabrijelu Stupici leta 1952 je čopiče za vselej odložil in se posvetil grafiki.V njegovih prvih suhih iglah so kritiki takoj prepoznali sijajnega risarja liričnega izraza in intimne izpovedi.

Oblikovna svojevrstnost Pogačnikove reliefne barvne grafike zastavlja vprašanje o značaju njegove tehnike, ki jo je sam poimenoval celo »srednjeveško«. Razstava v Narodni galeriji z rekonstrukcijo Pogačnikove grafične tehnike, ki jo je izvedel Admir Ganić, odgrinja tančico njene skrivnostnosti. Svojevrsten paradoks je, da je oblikovno nenavadnost umetnik ustvaril s povsem osnovnim postopkom stopenjskega jedkanja. Odkritje pa je, da Pogačnika prav tehnika ločuje od njegovih sodobnikov v okviru ljubljanske grafične šole in od občih tendenc v zahodni umetnosti.

Funkcija njegove tehnike je bila hkrati tudi druga plat njegove kritične zazrtosti v drobni svet neopaženih in neopaznih tragedij življenja. Kritično stališče do kolektivizacije in do uradne ideologije graditve novega človeka, ki se je izrazilo v umiku v primarnejšo, s čustvovanjem prežeto intimno izkušnjo, se je v grafični tehniki izrazilo v brezkompromisnem spoštovanju osnovnih določil medija.

V Pogačnikovih grafičnih prvencih je lirična risba nosilka osebne izpovedi, ki išče vsebinske pobude v obrobnem, prezrtem in pozabljenem, v vtisih, ujetih v spominsko prejo. Slogovno in tematsko izvira iz kroga v Zagrebu šolanih slikarjev tridesetih let in njihovih profesorjev, ki jih je Pogačnik dobro poznal še kot adolescent.

Predmestje je takšno območje, v katerem se prepletejo spomini in sodobna izkušnja v nostalgično razpoloženje ob sleherniških prizorih matere z otrokom, deklice s harmoniko, ciganov s plešočim medvedom, z vrtiljaki in strelišči potujočih zabavišč. Zdi se, da upodobljenci v tem odmaknjenem svetu ne nosijo bremena časa, temveč se predajajo svojim drobnim radostim.

Suha igla je tematiki kongenialni medij kot povsem primarna tehnika neposrednega zarisa v kovinsko ploščo in v vsej svoji polnosti zaživi v zgodnjih odtisih z »bradato« črto. Ta med tiskom zaradi obrabe plošče izgubi svoj žametni »kosmati« učinek, še preden naklada doseže dvomestno številko. Intimizem poznega devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja se je osredotočal na snov banalnih prizorov vsakodnevnega življenja.

Dekorativnost je bila ena njegovih poglavitnih likovnih prvin, ki je pri nas po drugi svetovni vojni v literaturi in likovni umetnosti dobila avro razumskega odpora. Pogačnik se je zavzemal za preseganje razmejevanja posameznih ustvarjalnih zvrsti in žanrov in je v nasprotju z avantgardističnim pojmovanjem v dekorativnosti videl pozitivno vrednoto.