V nadaljevanu preberite:

Vaš opus se je začel v zelo urbanih prostorih – oblečena hiša v Ljubljani in Benetkah, otroški avtomobilčki na zidu parkirišča v Adelajdi, dežniki v atriju stare pošte v Melbournu, čolni v ruševinah gotske cerkve v Liverpoolu … In potem pokrajina – kanglice iz mavca v puščavi Moon Plain v Avstraliji. Vas pokrajina še vedno navdušuje?

V Avstraliji, kjer sem delal štiri projekte, se je sicer začelo zelo urbano – s parkiriščem. Adelajda je mesto, ki ima največ parkirišč na prebivalca na svetu. Prostora je namreč tam tako veliko, da ne gradijo parkirišč pod zemljo, vsako nakupovalno središče ima poleg še velikansko območje za avtomobile. V Adelajdo so me povabili, da bi tam naredil še eno oblečeno hišo, a je to precej mlado mesto in vsaka petdeset let stara stavba je že pod spomeniškim varstvom, vse hiše so obnovljene in bil sem že na tem, da se zahvalim za povabilo in grem, saj nisem našel prave zgradbe. A potem sem na poti do pisarne organizatorjev bienala, v središču mesta, naletel na parkirišče z velikim, 22 metrov visokim in 22 metrov širokim opečnatim zidom. Na njem je pisalo majhni avtomobili in veliki avtomobili. Adelajda je mesto, v katerem se farmerji in vinarji prevažajo s poltovornjaki, ki so veliki in širši, zato imajo ločena parkirišča od navadnih avtomobilov. Jaz pa sem ta napis vzel dobesedno in predlagal, da bi delal z otroškimi avtomobilčki. Z veliko količino otroških avtomobilčkov. Bilo jih je 14.910 in sem jih s posebnim lepilom nalepil na ta zid.

Ko sem projekt končal, sem se odpeljal v puščavo, saj me je k sodelovanju povabilo avstralsko društvo za razvoj turizma, ki si je takrat prizadevalo, da bi umetniške projekte iz mest in metropol selili na podeželje in v neobljudene kraje. S karavanom, ki so mi ga posodili in je imel pogon samo na sprednja kolesa, kar je bil na puščavskih makadamih kar problem, sem prevozil puščavo na jugu – 8000 kilometrov v štirinajstih dneh – Uluru, Alice Springs, Coober Pedy …