V nadaljevanju preberite:

Razlaga vse skromnejše raznovrstnosti sekir ob koncu prazgodovinskega obdobja in nato popolne prevlade uhatih sekir je funkcionalna: v dolgi prazgodovini raznolikih pojavnih oblik so sekire končno dobile tisto za uporabnost najprimernejšo obliko, namreč obliko, pri kateri uho kot nasadišče scela objema lesen ročaj, njegova os (tj. ročaj) pa je pravokotna na telo sekire. Na ta način je poglavitna sila, ki jo mora sekira prenašati, tista prek telesa na rezilo in prek rezila na predmet sekanja, usmerjena tako, da v čim manjši meri rahlja nasajenost lesenega ročaja. Zaradi te sile je namreč pri vseh ostalih zvrsteh sekir nasaditev na toporišče manj čvrsta.

Druge zvrsti sekir so torej manj uporabne denimo za sekanje lesa, saj se v primeru, ko se zagozdijo, lažje snamejo s toporišča. Še posebej so občutljive ploščate oziroma t. i. sekire z robniki in plavutaste sekire, saj niso podvržene le hitrejši razsaditvi, temveč lahko s ploščatim temenom ob močnih udarcih razcepijo in uničijo lastno leseno toporišče.

Bolje se tozadevno obnesejo tulaste sekire. Zaradi umestitve toporišča neposredno v tul udarci namreč ne predstavljajo nevarnosti za razcep toporišča. Pa vendar, tudi tulaste sekire se v primeru zagozdenja zlahka snamejo. V čem je skrivnost njihovega tisočletnega uspeha? V čem je skrivnost nenavadne dvatisočletne priljubljenosti vseh naštetih ploščatih, plavutastih in tulastih sekir? Kljub slabši praktičnosti se te razvijajo v preštevilne različice, so vztrajne in dolga stoletja trmasto nočejo oditi na smetišče prazgodovine.